Page 68 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 68
Homo spectator
šolci in odraslimi. Starejšim osnovnošolcem in srednješolcem so se načrtno
posvetili že konec petdesetih let 20. stoletja in poglavitne točke program-
skih predlogov dela z njimi, strnili v knjigi Šola in muzeji.89 Takratni pro-
gramski predlogi in nakazane rešitve so bili naslednji:
»1. Pri pouku kot procesu opazovanja in vzgajanja bi z bogastvom muzejske-
ga gradiva za razna izobraževalna področja šole in v zvezi z njim bogatili pe-
dagoško dejavnost in bolj ustvarjalno uveljavljali poglavitna didaktična nače-
la, kot n. pr. nazornost pri pouku zavestnega osvajanja znanja, tako da učna
sredstva služijo kot sredstva za aktivizacijo dijakov, trajnost znanja, vzgojnost
in drugo.
2. Vsaj deloma bi odpadlo za posamezna predmetna področja ponavljajoče se
pritoževanje o pomanjkanju učil.
3. Najpomembnejše so psihološke koristi takega pouka, saj posegajo neposre-
dno v otrokov spoznavni proces, zlasti na oblikovanje in osvajanje pravilnih
pojavov o stvareh, dogodkih in stanjih. Šele tedaj, če je otrok predmete pravil-
no spoznal, jih mora tudi pravilno primerjati, razlikovati, razčlenjati, jih dalje
pravilno vrednoti in loči bistvene lastnosti od nebistvenih in končno od tod
laže prehaja k novim pojmom. Ves ta postopek vodi k urejeni in pravilni po-
dobi resnične stvarnosti.
4. Z uporabo muzejev in galerij v učnem procesu se more dvigniti zanimanje
za aktivnost učencev, povečati njihovo znanje, razvijati intelekt in vplivati na
estetsko in etično vzgojo mladega človeka.«
Tudi muzeji in galerije bi imeli od tega naslednje koristi pri njihovem
izobraževalnem delu:
»1. Pridobivali bi bogate izkušnje pri svojem prosvetno izobraževalnem delo-
vanju, kar je osnovna naloga muzejskih ustanov.
2. Šole bi lahko muzejem in galerijam pomagale z nasveti, pripombami in s
konstruktivno kritiko o prirejenih razstavah in za uspešnejše opravljanje mu-
zejskih nalog.90
89 Šole in muzeji, ur. M. Brezovar, Ljubljana 1960. Leta 1959 je Društvo muzealcev pripravilo ple-
narni sestanek s šolniki in predstavniki Sveta za šolstvo LRS, kjer sta jim predavala Anton Pole-
nec (Muzeji in šole) in profesor Ferdo Gestrin (Šole in muzeji). V besedilu citirane točke so na-
stale na osnovi njunih referatov in povzetkov živahne izmenjave mnenj udeležencev sestanka, ki
je zatem sledila.
90 N. d., 7−8. V Narodni galeriji so že leta 1959 opravili prvo evalvacijo. Oblikovali so vprašalnik
ob potujoči razstavi črno-belih fotografskih povečav galerijskih umetnin, ki so jo pripravili za
osnovne in srednje šole. Po končani razstavi ga je galerija poslala vsem šolskim vodstvom s pro-
šnjo za podatke o uspehu razstave, številu obiskovalcev, primernosti izbranih fotografij itd. Brez
šolci in odraslimi. Starejšim osnovnošolcem in srednješolcem so se načrtno
posvetili že konec petdesetih let 20. stoletja in poglavitne točke program-
skih predlogov dela z njimi, strnili v knjigi Šola in muzeji.89 Takratni pro-
gramski predlogi in nakazane rešitve so bili naslednji:
»1. Pri pouku kot procesu opazovanja in vzgajanja bi z bogastvom muzejske-
ga gradiva za razna izobraževalna področja šole in v zvezi z njim bogatili pe-
dagoško dejavnost in bolj ustvarjalno uveljavljali poglavitna didaktična nače-
la, kot n. pr. nazornost pri pouku zavestnega osvajanja znanja, tako da učna
sredstva služijo kot sredstva za aktivizacijo dijakov, trajnost znanja, vzgojnost
in drugo.
2. Vsaj deloma bi odpadlo za posamezna predmetna področja ponavljajoče se
pritoževanje o pomanjkanju učil.
3. Najpomembnejše so psihološke koristi takega pouka, saj posegajo neposre-
dno v otrokov spoznavni proces, zlasti na oblikovanje in osvajanje pravilnih
pojavov o stvareh, dogodkih in stanjih. Šele tedaj, če je otrok predmete pravil-
no spoznal, jih mora tudi pravilno primerjati, razlikovati, razčlenjati, jih dalje
pravilno vrednoti in loči bistvene lastnosti od nebistvenih in končno od tod
laže prehaja k novim pojmom. Ves ta postopek vodi k urejeni in pravilni po-
dobi resnične stvarnosti.
4. Z uporabo muzejev in galerij v učnem procesu se more dvigniti zanimanje
za aktivnost učencev, povečati njihovo znanje, razvijati intelekt in vplivati na
estetsko in etično vzgojo mladega človeka.«
Tudi muzeji in galerije bi imeli od tega naslednje koristi pri njihovem
izobraževalnem delu:
»1. Pridobivali bi bogate izkušnje pri svojem prosvetno izobraževalnem delo-
vanju, kar je osnovna naloga muzejskih ustanov.
2. Šole bi lahko muzejem in galerijam pomagale z nasveti, pripombami in s
konstruktivno kritiko o prirejenih razstavah in za uspešnejše opravljanje mu-
zejskih nalog.90
89 Šole in muzeji, ur. M. Brezovar, Ljubljana 1960. Leta 1959 je Društvo muzealcev pripravilo ple-
narni sestanek s šolniki in predstavniki Sveta za šolstvo LRS, kjer sta jim predavala Anton Pole-
nec (Muzeji in šole) in profesor Ferdo Gestrin (Šole in muzeji). V besedilu citirane točke so na-
stale na osnovi njunih referatov in povzetkov živahne izmenjave mnenj udeležencev sestanka, ki
je zatem sledila.
90 N. d., 7−8. V Narodni galeriji so že leta 1959 opravili prvo evalvacijo. Oblikovali so vprašalnik
ob potujoči razstavi črno-belih fotografskih povečav galerijskih umetnin, ki so jo pripravili za
osnovne in srednje šole. Po končani razstavi ga je galerija poslala vsem šolskim vodstvom s pro-
šnjo za podatke o uspehu razstave, številu obiskovalcev, primernosti izbranih fotografij itd. Brez
