Page 62 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 62
Homo spectator
dati, da bi lahko videli, morajo vedeti, da bi lahko prepoznavali, in zato si
ni umestno delati utvar o kakšni posebni vrednosti spontane likovne vzgo-
je v galeriji.75 Domet metode, ki temelji zgolj na direktnem stiku z umetni-
no, je pri mlajših otrocih v (zlo)rabi umetniške slike kot psihološkega testa
(Rorschachov test in test tematske apercepcije).
To potrjuje eksperiment, ki so ga izvedli v milanski pinakoteki Bre-
ra. Osnovnošolske otroke so postavili pred tri slike in jih pustili, da vsako
sliko opazujejo, kolikor časa hočejo. Nato so ugotavljali, kaj otrok na sliki
opazi in kaj mu ugaja ter kako interpretira predstavljeno sceno in s katero
figuro se identificira. Kaj so otroci videli na primer na Crivellijevi sliki La
Madonna della candeletta?
Na sliki jim je bil najbolj všeč mali otrok in to zato, ker ima njegova
mama dragulje. Videli so neko gospo z otrokom v naročju, ki sedi v nasla-
njaču, obdanem z jabolki; ki je bogata, ker nosi dragulje; je lepa, ker ima
zlato krono na glavi in lepo obleko z briljanti; je bela kot Angležinje, ki ni-
majo sonca. Jabolka so opisovali kot okrogla in zrela, ker so rdeča in rume-
na ipd. Identificirali so se najpogosteje z obema figurama, v katerih so več-
krat videli mater z otrokom, manjkrat pa Marijo z Jezusom. Gospa se jim je
zdela bolj žalostna in zaskrbljena kot pa vesela itd. Podobni odgovori, do-
bljeni po opazovanju slik Carla Crivellija, Donata Bramanteja in Giovan-
nija Segantinija, niso veliko odstopali od odgovorov, ki so jih dobili na pe-
tini istega vzorca otrok, ko so jih testirali z Rorschachovim in Blackyevim
testom ter z risbo družine. To pomeni, da bi se bilo morda treba osvobodi-
ti predsodka, da je mogoče dojeti umetniško delo brez posredovanja kultu-
re. Poleg tega uporaba umetniške slike kot projektivnega testa ni primerna
metoda spoznavanja likovnega dela.76
Za Johana Deweya, enega vodilnih teoretikov pragmatistične smeri,
je muzej tisto osrednje mesto, kjer se lahko otrok kulturno bogati in raz-
vija svoje interese, med katerimi pri predšolskem otroku najbolj izstopa
»zanimanje za raziskovanje in odkrivanje stvari, za konstrukcijo stvari
in za umetniško izražanje«.77 Toda glavni namen ni razvijanje otrokovih
interesov, ampak uvajanje otrok v spoznavanje umetnosti in kulturne de-
diščine (otrokovi interesi in izkušnje pa so predvsem izhodišče in sred-
stvo za dosego tega cilja). Zato pomeni ista dejavnost (risanje in modeli-
ranje) v galeriji nekaj drugega kot v vrtcu ali na primer v takšni ustanovi,
kot je bila Académie du Jeudi v Parizu, kjer so prek slikanja uvajali otroke
75 R. Gloton, L'educazione artistica nella scuola, Torino 1968, 22–24.
76 Prim.: L. P. Russo, Il disegno infantile, Palermo 1988, 44–48.
77 J. Dewey, Scuola e società, Firenze 1977, cit. po A. Ciocca, Scuola e museo, 40–42.
dati, da bi lahko videli, morajo vedeti, da bi lahko prepoznavali, in zato si
ni umestno delati utvar o kakšni posebni vrednosti spontane likovne vzgo-
je v galeriji.75 Domet metode, ki temelji zgolj na direktnem stiku z umetni-
no, je pri mlajših otrocih v (zlo)rabi umetniške slike kot psihološkega testa
(Rorschachov test in test tematske apercepcije).
To potrjuje eksperiment, ki so ga izvedli v milanski pinakoteki Bre-
ra. Osnovnošolske otroke so postavili pred tri slike in jih pustili, da vsako
sliko opazujejo, kolikor časa hočejo. Nato so ugotavljali, kaj otrok na sliki
opazi in kaj mu ugaja ter kako interpretira predstavljeno sceno in s katero
figuro se identificira. Kaj so otroci videli na primer na Crivellijevi sliki La
Madonna della candeletta?
Na sliki jim je bil najbolj všeč mali otrok in to zato, ker ima njegova
mama dragulje. Videli so neko gospo z otrokom v naročju, ki sedi v nasla-
njaču, obdanem z jabolki; ki je bogata, ker nosi dragulje; je lepa, ker ima
zlato krono na glavi in lepo obleko z briljanti; je bela kot Angležinje, ki ni-
majo sonca. Jabolka so opisovali kot okrogla in zrela, ker so rdeča in rume-
na ipd. Identificirali so se najpogosteje z obema figurama, v katerih so več-
krat videli mater z otrokom, manjkrat pa Marijo z Jezusom. Gospa se jim je
zdela bolj žalostna in zaskrbljena kot pa vesela itd. Podobni odgovori, do-
bljeni po opazovanju slik Carla Crivellija, Donata Bramanteja in Giovan-
nija Segantinija, niso veliko odstopali od odgovorov, ki so jih dobili na pe-
tini istega vzorca otrok, ko so jih testirali z Rorschachovim in Blackyevim
testom ter z risbo družine. To pomeni, da bi se bilo morda treba osvobodi-
ti predsodka, da je mogoče dojeti umetniško delo brez posredovanja kultu-
re. Poleg tega uporaba umetniške slike kot projektivnega testa ni primerna
metoda spoznavanja likovnega dela.76
Za Johana Deweya, enega vodilnih teoretikov pragmatistične smeri,
je muzej tisto osrednje mesto, kjer se lahko otrok kulturno bogati in raz-
vija svoje interese, med katerimi pri predšolskem otroku najbolj izstopa
»zanimanje za raziskovanje in odkrivanje stvari, za konstrukcijo stvari
in za umetniško izražanje«.77 Toda glavni namen ni razvijanje otrokovih
interesov, ampak uvajanje otrok v spoznavanje umetnosti in kulturne de-
diščine (otrokovi interesi in izkušnje pa so predvsem izhodišče in sred-
stvo za dosego tega cilja). Zato pomeni ista dejavnost (risanje in modeli-
ranje) v galeriji nekaj drugega kot v vrtcu ali na primer v takšni ustanovi,
kot je bila Académie du Jeudi v Parizu, kjer so prek slikanja uvajali otroke
75 R. Gloton, L'educazione artistica nella scuola, Torino 1968, 22–24.
76 Prim.: L. P. Russo, Il disegno infantile, Palermo 1988, 44–48.
77 J. Dewey, Scuola e società, Firenze 1977, cit. po A. Ciocca, Scuola e museo, 40–42.
