Page 66 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 66
Homo spectator
Tretjič pa je odgovor odvisen od resničnosti teze, da je otroku nesmisel-
no razlagati umetniška dela, ker jih ne more razumeti in vrednotiti. Števil-
ni avtorji takšni interpretaciji ostro nasprotujejo in trdijo ravno nasprotno.84
A. Chamson na primer pravi, da je mogoče avignonsko Pietà razložiti otro-
ku prav tako kot La Fontainove basni.85 Tudi francoski interdisciplinarno za-
snovani projekt strokovno vodenih obiskov otrok po muzejih in galerijah iz-
haja iz spoznanja, da je otrokom potrebno in mogoče na njim primeren na-
čin razložiti slikarska in kiparska dela. Program za šestletne otroke, ki nas tu
še posebej zanima, obsega izbor slik in skulptur iz moderne umetnosti. Na
enournem vodstvu v Musée national d‘art moderne ob vodenem razgovoru
in opazovanju otroci spoznavajo tonsko vrednost barve (stopnjo njene sve-
tlosti) in barvno ravnotežje na primeru Matissove slike La Blouse roumai-
ne; učijo se razlikovati tople in hladne barve na Braqueovi sliki Le Port de
l‘Estaque; barvno dinamiko na Delaunayevi Le Manège de cochons, dinami-
ko linij pa na Picassovi L‘Atelier de modiste. Pomembnost imaginacije odkri-
vajo ob Chagallovem delu Le rêve du peintre, pomembnost uporabe materi-
ala pa ob Brancusijevi skulpturi Le Phoque. Na slikarskem oddelku muzeja
v Louvru poteka enourno vodstvo za otroke, stare od šest do enajst let, tako,
da odkrivajo na izbranih delih starejše umetnosti (Cimabue, Giotto, Paolo
Uccello, Fra Angelico, Pisanello in Ghirlandajo) osnove perspektive, lastno-
sti barv in linij (vertikale, horizontale, diagonale), kompozicije slike (triko-
tnik, elipsa), razlikujejo med različnimi vrstami portretov (profil, tričetrtin-
ski profil) in spoznavajo slikarske tehnike (olje, tempera), prav tako pa tudi
uravnoteženost barvnih mas in razmerij na slikah.86
Koncept, ki smo ga pričeli udejanjati v prvi polovici 90. let 20. stoletja,
se razlikuje od francoskega predvsem v treh točkah: namenjen je predšol-
skim otrokom do šestega leta starosti (podobno kot programi, ki so jih za
eksponati. Rezultati dveh raziskav so bili objavljeni v: L. Tavčar, Stari mojstri na otroških risbah,
Ljubljana 1988; L. Tavčar, Metamorfoze, Ljubljana 1992. Prim.: L. Tavčar, The Educational va-
lue of museum and galleries, The school field VIII (1997), 4/4, 107–122.
84 Izobraževalni oddelek v National Gallery v Londonu ponuja številne dejavnosti, vključujoč te-
čaje za učitelje, svobodne razgovore, delovne liste in v presledkih raznovrstne druge aktivnosti. Te
vključujejo počitniške kvize, predavanja, koncerte, demonstracijo tehnik, razstave, natečaje, video
predstavitve itd. Vsi pogovori se odvijajo pred slikami. Trajajo približno eno uro in v tem času se
otroci pogovarjajo s kustosom ob šestih slikah. Vsak pogovor je pripravljen ustrezno željam posa-
mičnih skupin. Nekateri učitelji zaprosijo za pogovore o določenem obdobju npr.: »Renesansa v
Italiji«. Drugi preferirajo splošno temo denimo: »Kako gledati slike«, spet tretji izbirajo zabav-
nejšo temo »Vsaka slika ima svojo zgodbo«. Učitelji, ki pripravljajo delovne projekte, pogosto
zaprosijo za specifične teme npr.: voda, hrana, človeško telo.
85 R. Gloton, L'educazione artistica nella scuola, 75.
86 Prim.: M. T. Gazeau, L'enfant et le musée, Paris 1974, 39–41, 140–143.
Tretjič pa je odgovor odvisen od resničnosti teze, da je otroku nesmisel-
no razlagati umetniška dela, ker jih ne more razumeti in vrednotiti. Števil-
ni avtorji takšni interpretaciji ostro nasprotujejo in trdijo ravno nasprotno.84
A. Chamson na primer pravi, da je mogoče avignonsko Pietà razložiti otro-
ku prav tako kot La Fontainove basni.85 Tudi francoski interdisciplinarno za-
snovani projekt strokovno vodenih obiskov otrok po muzejih in galerijah iz-
haja iz spoznanja, da je otrokom potrebno in mogoče na njim primeren na-
čin razložiti slikarska in kiparska dela. Program za šestletne otroke, ki nas tu
še posebej zanima, obsega izbor slik in skulptur iz moderne umetnosti. Na
enournem vodstvu v Musée national d‘art moderne ob vodenem razgovoru
in opazovanju otroci spoznavajo tonsko vrednost barve (stopnjo njene sve-
tlosti) in barvno ravnotežje na primeru Matissove slike La Blouse roumai-
ne; učijo se razlikovati tople in hladne barve na Braqueovi sliki Le Port de
l‘Estaque; barvno dinamiko na Delaunayevi Le Manège de cochons, dinami-
ko linij pa na Picassovi L‘Atelier de modiste. Pomembnost imaginacije odkri-
vajo ob Chagallovem delu Le rêve du peintre, pomembnost uporabe materi-
ala pa ob Brancusijevi skulpturi Le Phoque. Na slikarskem oddelku muzeja
v Louvru poteka enourno vodstvo za otroke, stare od šest do enajst let, tako,
da odkrivajo na izbranih delih starejše umetnosti (Cimabue, Giotto, Paolo
Uccello, Fra Angelico, Pisanello in Ghirlandajo) osnove perspektive, lastno-
sti barv in linij (vertikale, horizontale, diagonale), kompozicije slike (triko-
tnik, elipsa), razlikujejo med različnimi vrstami portretov (profil, tričetrtin-
ski profil) in spoznavajo slikarske tehnike (olje, tempera), prav tako pa tudi
uravnoteženost barvnih mas in razmerij na slikah.86
Koncept, ki smo ga pričeli udejanjati v prvi polovici 90. let 20. stoletja,
se razlikuje od francoskega predvsem v treh točkah: namenjen je predšol-
skim otrokom do šestega leta starosti (podobno kot programi, ki so jih za
eksponati. Rezultati dveh raziskav so bili objavljeni v: L. Tavčar, Stari mojstri na otroških risbah,
Ljubljana 1988; L. Tavčar, Metamorfoze, Ljubljana 1992. Prim.: L. Tavčar, The Educational va-
lue of museum and galleries, The school field VIII (1997), 4/4, 107–122.
84 Izobraževalni oddelek v National Gallery v Londonu ponuja številne dejavnosti, vključujoč te-
čaje za učitelje, svobodne razgovore, delovne liste in v presledkih raznovrstne druge aktivnosti. Te
vključujejo počitniške kvize, predavanja, koncerte, demonstracijo tehnik, razstave, natečaje, video
predstavitve itd. Vsi pogovori se odvijajo pred slikami. Trajajo približno eno uro in v tem času se
otroci pogovarjajo s kustosom ob šestih slikah. Vsak pogovor je pripravljen ustrezno željam posa-
mičnih skupin. Nekateri učitelji zaprosijo za pogovore o določenem obdobju npr.: »Renesansa v
Italiji«. Drugi preferirajo splošno temo denimo: »Kako gledati slike«, spet tretji izbirajo zabav-
nejšo temo »Vsaka slika ima svojo zgodbo«. Učitelji, ki pripravljajo delovne projekte, pogosto
zaprosijo za specifične teme npr.: voda, hrana, človeško telo.
85 R. Gloton, L'educazione artistica nella scuola, 75.
86 Prim.: M. T. Gazeau, L'enfant et le musée, Paris 1974, 39–41, 140–143.
