Page 72 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 72
Homo spectator
da so jih slovenski muzealci poznali in v preoblikovani varianti sprejeli. Po
mnenju nekaterih so bila ta priporočila oblikovana zato, da bi pri pouku
odpravili trdoživo zakoreninjene verbalistične metode in jih nadomestili s
sodobnejšimi metodami poučevanja.95 Navedene predloge slovenskih mu-
zealcev in šolnikov pa je vendarle potrebno kritično oceniti predvsem zato,
ker so nekateri predlogi sledili predvsem potrebam šole. Tako je denimo v
7. točki zapisano, da so se v svetu »obnesle tako imenovane didaktične raz-
stave, ki so občasne ali stalne v posebnih vitrinah in ki so relativno hitro iz-
vedljive. Muzeji bi jih morali prirejati samo na podlagi učnega načrta in v
najtesnejšem sodelovanju s šolo.«96 Posebno ta predlog lahko ocenimo kot
nekakšen šolski diktat muzejem, ki je v nasprotju s tistim razmislekom iz
devetdesetih let 20. stoletja, katerega bistvo smo že opisali takole: »Izobra-
ževalno delo v muzejih in galerijah sledi ciljem muzejev in galerij, v šoli pa
ciljem šole. Nekateri od teh ciljev so komplementarni in se zato izobraže-
valno delo v obeh vrstah institucij dopolnjuje. Toda dopolnjuje se lahko le,
če je med sabo različno. Če bi bilo enako, bi se namreč lahko le ponavljalo,
ne pa dopolnjevalo.«97
V času, ko so se porajale opisane pobude, je Franc Pediček98 pripravil
anketo za srednješolce, v kateri so bili gimnazijci vprašani:
– Katera veja umetnosti mi največ pomeni in katera umetnina (knjiga,
glasba, film, gledališko delo, slika, kip, stavba in ples) mi je bila doslej naj-
bolj všeč?
– muzeji morajo pomagati šolam tudi pri ustvarjanju šolskih kabinetnih zbirk. V sodelovanju
z učenci pomagajo šolam tudi pri postavljanju tematskih razstav v skladu z učnim načrtom in
programom;
– obiski v muzeju naj bodo sestavni del učne prakse, ki mora postati sodobnejša in prilagojena
novim spoznanjem didaktične teorije. Zato morajo muzeji svoje občasne in potujoče razstave
uskladiti z zahtevami sodobnega poučevanja in vzgoje;
– naloga muzeja je tudi v usposabljanju učiteljev (učiteljev vseh stopenj) za izobraževalno upora-
bo muzejskih gradiv v procesu pouka;
– zato muzeji postavljajo razstave vedno z najbolj reprezentančnimi muzealijami in z jasnimi ter
enostavnimi spremljajočimi legendami, ki jih posojajo šolam. Vsako razstavo naj spremlja ku-
stos-pedagog, ob razstavi je potrebno po možnosti izdati tudi razstavni katalog. (V. Žnidar, Za-
daci i oblici suradnje muzeja i škola, Muzeologija 15 (1972), 14–15.) Kustos V. Žnidar je bil tedaj
zaposlen v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani.
95 V. Majhen, Šole in muzeji, 4.
96 Šole in muzeji, 11.
97 L. Tavčar, Muzejska pedagogika v Narodni galeriji, v: Osemdeset let Narodne galerije, Ljublja-
na 1998, 137.
98 F. Pediček, K psihološko-pedagoški problematiki likovne vzgoje, Sodobna pedagogika (1958),
št. 3–4, 69–88.
da so jih slovenski muzealci poznali in v preoblikovani varianti sprejeli. Po
mnenju nekaterih so bila ta priporočila oblikovana zato, da bi pri pouku
odpravili trdoživo zakoreninjene verbalistične metode in jih nadomestili s
sodobnejšimi metodami poučevanja.95 Navedene predloge slovenskih mu-
zealcev in šolnikov pa je vendarle potrebno kritično oceniti predvsem zato,
ker so nekateri predlogi sledili predvsem potrebam šole. Tako je denimo v
7. točki zapisano, da so se v svetu »obnesle tako imenovane didaktične raz-
stave, ki so občasne ali stalne v posebnih vitrinah in ki so relativno hitro iz-
vedljive. Muzeji bi jih morali prirejati samo na podlagi učnega načrta in v
najtesnejšem sodelovanju s šolo.«96 Posebno ta predlog lahko ocenimo kot
nekakšen šolski diktat muzejem, ki je v nasprotju s tistim razmislekom iz
devetdesetih let 20. stoletja, katerega bistvo smo že opisali takole: »Izobra-
ževalno delo v muzejih in galerijah sledi ciljem muzejev in galerij, v šoli pa
ciljem šole. Nekateri od teh ciljev so komplementarni in se zato izobraže-
valno delo v obeh vrstah institucij dopolnjuje. Toda dopolnjuje se lahko le,
če je med sabo različno. Če bi bilo enako, bi se namreč lahko le ponavljalo,
ne pa dopolnjevalo.«97
V času, ko so se porajale opisane pobude, je Franc Pediček98 pripravil
anketo za srednješolce, v kateri so bili gimnazijci vprašani:
– Katera veja umetnosti mi največ pomeni in katera umetnina (knjiga,
glasba, film, gledališko delo, slika, kip, stavba in ples) mi je bila doslej naj-
bolj všeč?
– muzeji morajo pomagati šolam tudi pri ustvarjanju šolskih kabinetnih zbirk. V sodelovanju
z učenci pomagajo šolam tudi pri postavljanju tematskih razstav v skladu z učnim načrtom in
programom;
– obiski v muzeju naj bodo sestavni del učne prakse, ki mora postati sodobnejša in prilagojena
novim spoznanjem didaktične teorije. Zato morajo muzeji svoje občasne in potujoče razstave
uskladiti z zahtevami sodobnega poučevanja in vzgoje;
– naloga muzeja je tudi v usposabljanju učiteljev (učiteljev vseh stopenj) za izobraževalno upora-
bo muzejskih gradiv v procesu pouka;
– zato muzeji postavljajo razstave vedno z najbolj reprezentančnimi muzealijami in z jasnimi ter
enostavnimi spremljajočimi legendami, ki jih posojajo šolam. Vsako razstavo naj spremlja ku-
stos-pedagog, ob razstavi je potrebno po možnosti izdati tudi razstavni katalog. (V. Žnidar, Za-
daci i oblici suradnje muzeja i škola, Muzeologija 15 (1972), 14–15.) Kustos V. Žnidar je bil tedaj
zaposlen v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani.
95 V. Majhen, Šole in muzeji, 4.
96 Šole in muzeji, 11.
97 L. Tavčar, Muzejska pedagogika v Narodni galeriji, v: Osemdeset let Narodne galerije, Ljublja-
na 1998, 137.
98 F. Pediček, K psihološko-pedagoški problematiki likovne vzgoje, Sodobna pedagogika (1958),
št. 3–4, 69–88.
