Page 61 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 61
Preliminarije za muzejsko padagogiko
dvomljivih, najnovejših, tj. še ne potrjenih vrst umetnin. To pomeni, da se
mora avtonomna umetnost obrniti na tiste subjekte v družbi, ki imajo ob
šolski izobrazbi še nekaj več, tj. prav kompetentnost. Izpričano kompeten-
tnost pa imajo le nosilci vladajoče kulture, tj. že priznani kulturniki (zbi-
ralci, galeristi, kritiki in umetniki). Šele ti s časovnim odlogom – in z ustre-
zno interpretacijo – omogočijo, da se določena vrsta umetnin uvrsti v učni
program, ki ustvari družbeno potrebo po njej prav na podlagi te poprejšnje
podelitve legitimnosti.«71
Če torej šola ne more producirati kompetentnega občinstva, pa je na-
njo, na družino, cerkev in druge vzgojne institucije prenesena moč, da vsi-
ljujejo kulturno arbitrarnost. Nekatera likovna dela posvečujejo v objekte,
ki jih imajo za vredne, da jih verniki in šolarji občudujejo. Zanje neustre-
zna dela pa bi morali celo odstraniti. Na ta način cerkev, šola in družina s
pomočjo vzgoje in izobrazbe uveljavijo »priučevanje, ki bo na koncu pri-
vedlo do tega, da se nam bodo te umetnine zdele /…/ naravno vredne, da
jih občudujemo.«72 Vzgoja torej »sproducira kulturno potrebo kot narav-
no potrebo kultiviranega subjekta«, toda ta »kulturna potreba (po ume-
tninah, estetski zadovoljitvi) je cirkularno utemeljena kakor umetnost, saj
je pogoj za vzgojo, ki sama zahteva vzgojo.«73 Ali drugače povedano: po-
goj za nastanek kulturne potrebe je vzgoja, ki pa to potrebo že predposta-
vlja kot izhodišče svojega delovanja.
Pomen muzejev in galerij za izobraževanje
Pomen muzejev in galerij za vzgojo in izobrazbo otrok sta poudarja-
li predvsem dve pedagoški smeri: pragmatistična in pozitivistična. Poziti-
vistična smer, ki je izrazito usmerjena na dejstva in na konkretno, pripisu-
je velik pomen neposrednemu opazovanju stvari in intuitivni metodi, ki
naj omogoči poučevanje prek poskusov in uporabe vseh čutil in ne samo
besed. V tej perspektivi so bili muzeji in galerije razumljeni kot »pomoč
pri ‚stvarnem pouku‘ (lezioni oggettive), to je pouku, ki temelji na neposre-
dnem opazovanju stvari«.74
Toda izkušnje »muzejske pedagogike« (ki se je začela razvijati vzpore-
dno z začetki masovnih obiskov šolskih skupin v muzejih in galerijah) pri-
čajo, da nikakor ne zadošča pripeljati otroke v galerijo in jih postaviti v ne-
posreden stik z umetniškimi deli. Otroke je namreč potrebno naučiti gle-
71 D. Rotar, Kognitivne funkcije likovnih predstavitev, III, 30.
72 N. d., 13.
73 N. d., 13, 18; prim.: P. Bourdieu, A. Darbel, L’amour de l’art, 69.
74 A. Ciocca, Scuola e museo, Firenze 1979, 42.
dvomljivih, najnovejših, tj. še ne potrjenih vrst umetnin. To pomeni, da se
mora avtonomna umetnost obrniti na tiste subjekte v družbi, ki imajo ob
šolski izobrazbi še nekaj več, tj. prav kompetentnost. Izpričano kompeten-
tnost pa imajo le nosilci vladajoče kulture, tj. že priznani kulturniki (zbi-
ralci, galeristi, kritiki in umetniki). Šele ti s časovnim odlogom – in z ustre-
zno interpretacijo – omogočijo, da se določena vrsta umetnin uvrsti v učni
program, ki ustvari družbeno potrebo po njej prav na podlagi te poprejšnje
podelitve legitimnosti.«71
Če torej šola ne more producirati kompetentnega občinstva, pa je na-
njo, na družino, cerkev in druge vzgojne institucije prenesena moč, da vsi-
ljujejo kulturno arbitrarnost. Nekatera likovna dela posvečujejo v objekte,
ki jih imajo za vredne, da jih verniki in šolarji občudujejo. Zanje neustre-
zna dela pa bi morali celo odstraniti. Na ta način cerkev, šola in družina s
pomočjo vzgoje in izobrazbe uveljavijo »priučevanje, ki bo na koncu pri-
vedlo do tega, da se nam bodo te umetnine zdele /…/ naravno vredne, da
jih občudujemo.«72 Vzgoja torej »sproducira kulturno potrebo kot narav-
no potrebo kultiviranega subjekta«, toda ta »kulturna potreba (po ume-
tninah, estetski zadovoljitvi) je cirkularno utemeljena kakor umetnost, saj
je pogoj za vzgojo, ki sama zahteva vzgojo.«73 Ali drugače povedano: po-
goj za nastanek kulturne potrebe je vzgoja, ki pa to potrebo že predposta-
vlja kot izhodišče svojega delovanja.
Pomen muzejev in galerij za izobraževanje
Pomen muzejev in galerij za vzgojo in izobrazbo otrok sta poudarja-
li predvsem dve pedagoški smeri: pragmatistična in pozitivistična. Poziti-
vistična smer, ki je izrazito usmerjena na dejstva in na konkretno, pripisu-
je velik pomen neposrednemu opazovanju stvari in intuitivni metodi, ki
naj omogoči poučevanje prek poskusov in uporabe vseh čutil in ne samo
besed. V tej perspektivi so bili muzeji in galerije razumljeni kot »pomoč
pri ‚stvarnem pouku‘ (lezioni oggettive), to je pouku, ki temelji na neposre-
dnem opazovanju stvari«.74
Toda izkušnje »muzejske pedagogike« (ki se je začela razvijati vzpore-
dno z začetki masovnih obiskov šolskih skupin v muzejih in galerijah) pri-
čajo, da nikakor ne zadošča pripeljati otroke v galerijo in jih postaviti v ne-
posreden stik z umetniškimi deli. Otroke je namreč potrebno naučiti gle-
71 D. Rotar, Kognitivne funkcije likovnih predstavitev, III, 30.
72 N. d., 13.
73 N. d., 13, 18; prim.: P. Bourdieu, A. Darbel, L’amour de l’art, 69.
74 A. Ciocca, Scuola e museo, Firenze 1979, 42.
