Page 57 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 57
Preliminarije za muzejsko padagogiko
mestu je določitev motiva; sledijo vprašanja: kaj je v ospredju, kaj je pou-
darjeno ali naglašeno, kaj je morebiti izpuščeno; kakšen material in kate-
ra tehnika sta uporabljena; kako je naslikana svetloba, barva, oblika; kaj je
vsebina oziroma vodilna ideja slike.
V nadaljevanju avtorica ponovno poudari, da naj učitelj govori le tedaj,
ko gre za boljše umevanje umetnine kot estetske tvorbe, in takrat, ko po-
tencira estetski užitek. Svari pred šablonskim postopanjem, čeprav se ji zdi
nemogoče, da bi se učitelji držali pri vseh slikah istega postopka. Ob slikah,
ki učinkujejo s simfonijo barvnega bogastva, bi lahko učitelj spregovoril o
»barvoslovju« in razložil simbolični pomen barv.
Tako kot prenekateri pisec v pedagoških revijah tudi ta avtorica opo-
zarja, da učenci slik ne bi smeli gledati s »kritičnim očesom«, kajti »na-
men umetnine je, da vzbuja estetsko ugodje, da razveseli, da dvigne in da
da užitek. /.../ Šola nima naloge, da vzgaja umetnike – pač pa, da usposo-
bi učenca, da umetnino spoštuje in ljubi, skratka, da jo umeva.«62 Podob-
no je razmišljal že prej omenjeni umetnostni zgodovinar Lichtwark. V svo-
jem metodičnem priročniku je zapisal, da se otroku pri opazovanju ume-
tnin razvija sposobnost in da sčasoma posamično delo vidi ustrezno. To je
temeljni cilj, kajti tudi tisti, ki ni posebno nadarjen, lahko to sposobnost
pridobi z vajami. Po Lichtwarkovem mnenju je otroštvo najprimernejši čas
za pridobitev opisanih navad opazovanja, ker se v otrokovem mišljenju še
niso utrdili nepravilni pojmi.
Estetsko presojanje umetnin se po prej obravnavani avtorici konča z de-
litvijo slik na tiste, ki ugajajo, in na tiste, ki ne ugajajo. Presojanje je po nje-
nem mnenju odvisno od snovi, miselne in čustvene vsebine ter forme ume-
tnine. »Po snovi naj bi slika imela pripovedno vsebino, ki je jasna, boga-
ta in lahko razumljiva. Če slika ne vsebuje epičnega elementa, mora zasto-
pati miselne in čustvene vrednote, da bi ustrezala. Čustvena vsebina naj bi
bila splošno umljiva, to je, čim bolj elementarna in čim manj individuali-
stična. Estetsko ugodje je odvisno tudi od forme, toda »ekstremno natu-
ralistična slika ne more zadovoljiti – tako tudi za nadsvetni idealizem ni
razumevanja.«63
62 N. d., 76.
63 N. d., 76.
»Je li bolje, da se bavimo s slikami starih ali modernih slikarjev?
Zdi se, kakor da se mladina laglje uživa v slike umetnika novejše nego stare dobe. Današnji rod nima
smisla za srednjeveške šege in običaje, pa tudi ne za izraze pobožnosti – nelepe 'krucifikse', ker je
versko čustvovanje danes drugačno nego v onem času; enako tudi ne ugajajo galantne slike fran-
coskega 18. stoletja, ker danes omenjena galanterija ne predstavlja več življenjske vrednosti. Najve-
čje ugodje vsebujejo danes umetnine realističnih dob, medtem ko širše plasti občinstva najnovejšo
mestu je določitev motiva; sledijo vprašanja: kaj je v ospredju, kaj je pou-
darjeno ali naglašeno, kaj je morebiti izpuščeno; kakšen material in kate-
ra tehnika sta uporabljena; kako je naslikana svetloba, barva, oblika; kaj je
vsebina oziroma vodilna ideja slike.
V nadaljevanju avtorica ponovno poudari, da naj učitelj govori le tedaj,
ko gre za boljše umevanje umetnine kot estetske tvorbe, in takrat, ko po-
tencira estetski užitek. Svari pred šablonskim postopanjem, čeprav se ji zdi
nemogoče, da bi se učitelji držali pri vseh slikah istega postopka. Ob slikah,
ki učinkujejo s simfonijo barvnega bogastva, bi lahko učitelj spregovoril o
»barvoslovju« in razložil simbolični pomen barv.
Tako kot prenekateri pisec v pedagoških revijah tudi ta avtorica opo-
zarja, da učenci slik ne bi smeli gledati s »kritičnim očesom«, kajti »na-
men umetnine je, da vzbuja estetsko ugodje, da razveseli, da dvigne in da
da užitek. /.../ Šola nima naloge, da vzgaja umetnike – pač pa, da usposo-
bi učenca, da umetnino spoštuje in ljubi, skratka, da jo umeva.«62 Podob-
no je razmišljal že prej omenjeni umetnostni zgodovinar Lichtwark. V svo-
jem metodičnem priročniku je zapisal, da se otroku pri opazovanju ume-
tnin razvija sposobnost in da sčasoma posamično delo vidi ustrezno. To je
temeljni cilj, kajti tudi tisti, ki ni posebno nadarjen, lahko to sposobnost
pridobi z vajami. Po Lichtwarkovem mnenju je otroštvo najprimernejši čas
za pridobitev opisanih navad opazovanja, ker se v otrokovem mišljenju še
niso utrdili nepravilni pojmi.
Estetsko presojanje umetnin se po prej obravnavani avtorici konča z de-
litvijo slik na tiste, ki ugajajo, in na tiste, ki ne ugajajo. Presojanje je po nje-
nem mnenju odvisno od snovi, miselne in čustvene vsebine ter forme ume-
tnine. »Po snovi naj bi slika imela pripovedno vsebino, ki je jasna, boga-
ta in lahko razumljiva. Če slika ne vsebuje epičnega elementa, mora zasto-
pati miselne in čustvene vrednote, da bi ustrezala. Čustvena vsebina naj bi
bila splošno umljiva, to je, čim bolj elementarna in čim manj individuali-
stična. Estetsko ugodje je odvisno tudi od forme, toda »ekstremno natu-
ralistična slika ne more zadovoljiti – tako tudi za nadsvetni idealizem ni
razumevanja.«63
62 N. d., 76.
63 N. d., 76.
»Je li bolje, da se bavimo s slikami starih ali modernih slikarjev?
Zdi se, kakor da se mladina laglje uživa v slike umetnika novejše nego stare dobe. Današnji rod nima
smisla za srednjeveške šege in običaje, pa tudi ne za izraze pobožnosti – nelepe 'krucifikse', ker je
versko čustvovanje danes drugačno nego v onem času; enako tudi ne ugajajo galantne slike fran-
coskega 18. stoletja, ker danes omenjena galanterija ne predstavlja več življenjske vrednosti. Najve-
čje ugodje vsebujejo danes umetnine realističnih dob, medtem ko širše plasti občinstva najnovejšo
