Page 58 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 58
Homo spectator
Zadnji del avtoričinega sestavka nam pove, da je dolgoletna prevlada
realističnega slikarstva povzročila, da se je vzdrževal kot bistveni element
pripravljenosti za sprejetje kakega likovnega dela izključno moment preso-
je ugajanja oziroma neugajanja, ki je istoveten z dojemanjem neumetniških
predmetov (na primer rož).64
Bolj ko se bližamo začetku tridesetih let 20. stoletja, pogosteje pisci
v pedagoških revijah opozarjajo na pomen muzejev pri seznanjanju z li-
kovno umetnostjo. Kot smo videli, so nekateri med njimi poskušali razvi-
ti »metodiko opazovanja likovnih del«, seveda za namene pouka v šolskih
učilnicah. Predlagali so dejavno obliko, kjer naj bi učenci v razgovoru opi-
sovali podobe in z učiteljevimi intervencijami nadgrajevali ikonografsko in
formalno vedenje o umetninah. In prav v teh prizadevanjih, četudi so bila
velikokrat ideološko obarvana, je po našem mnenju vendarle mogoče opa-
ziti zametke muzejske pedagogike.
Eden izmed člankarjev je leta 1920 muzealcem celo naložil določe-
ne naloge z namenom, da bi bili obiski »naroda« na muzejskih razstavah
učinkovitejši in uspešnejši. Zato je predlagal natis katalogov z razlago raz-
stavljenih del, prav tako pa se je ogreval za vodstva po zbirkah, kajti »nih-
če ne more pričakovati od navadnega opazovalca, da bi se divil kubizmu in
eksimpresionizmu. Pa če bi umetnik vsaj z besedami stopil raz svoj vzvi-
šeni piedestal in razodel svoj namen, ki ga hoče doseči z umetnino, če bi
vsaj kazal z nekaterimi gestami in blagovoljnimi podatki, da ljubi narod in
hoče, naj bi ga razumel, bi mu bilo marsikatero razočaranje prihranjeno.
/.../ Drugače umetnost ne bo vzgojno sredstvo, kar pa bi morala biti. /.../
Preveč je zahtevano, da bi se mogel človek, ki mu sicer ni umetnost deveta
briga, a ki živi v potu svojega obraza bodisi od fizičnega ali duševnega dela,
vmisliti v umetnikove ideje.«65
Razstavne kataloge, bolje rečeno sezname razstavljenih del, so pri nas
natisnili ob vsaki pomembnejši razstavi vsaj od leta 1900 dalje. Zgolj s po-
pisom evidentiranih eksponatov pa si obiskovalec-nepoznavalec, o katerem
člankar govori, ni mogel veliko pomagati in se ne poučiti. Najbrž je pisec
imel v mislih katalog, podoben učbeniku, kjer bi bilo z razlago v poljudni,
vsem dojemljivi obliki poskrbljeno za gledalčevo razumevanje in uživanje
ob opazovanju likovnih del.
umetnost radikalno odklanjajo ... Prednost imej domača umetnost. Posečajmo umetnostne razsta-
ve; zlasti naj se učenci zanimajo za našo Narodno galerijo, ki je velik napredek v kulturno-umetni-
škem oziru za ves slovenski narod.« N. d., 76–77.
64 J. Mikuž, Usoda predmeta v razvoju modernega slovenskega slikarstva, Sinteza (1978), št. 41,
42, 12.
65 F. Suher, Umetnost in vzgoja, Šolski učitelj (1920), št. 30, 2–3.
Zadnji del avtoričinega sestavka nam pove, da je dolgoletna prevlada
realističnega slikarstva povzročila, da se je vzdrževal kot bistveni element
pripravljenosti za sprejetje kakega likovnega dela izključno moment preso-
je ugajanja oziroma neugajanja, ki je istoveten z dojemanjem neumetniških
predmetov (na primer rož).64
Bolj ko se bližamo začetku tridesetih let 20. stoletja, pogosteje pisci
v pedagoških revijah opozarjajo na pomen muzejev pri seznanjanju z li-
kovno umetnostjo. Kot smo videli, so nekateri med njimi poskušali razvi-
ti »metodiko opazovanja likovnih del«, seveda za namene pouka v šolskih
učilnicah. Predlagali so dejavno obliko, kjer naj bi učenci v razgovoru opi-
sovali podobe in z učiteljevimi intervencijami nadgrajevali ikonografsko in
formalno vedenje o umetninah. In prav v teh prizadevanjih, četudi so bila
velikokrat ideološko obarvana, je po našem mnenju vendarle mogoče opa-
ziti zametke muzejske pedagogike.
Eden izmed člankarjev je leta 1920 muzealcem celo naložil določe-
ne naloge z namenom, da bi bili obiski »naroda« na muzejskih razstavah
učinkovitejši in uspešnejši. Zato je predlagal natis katalogov z razlago raz-
stavljenih del, prav tako pa se je ogreval za vodstva po zbirkah, kajti »nih-
če ne more pričakovati od navadnega opazovalca, da bi se divil kubizmu in
eksimpresionizmu. Pa če bi umetnik vsaj z besedami stopil raz svoj vzvi-
šeni piedestal in razodel svoj namen, ki ga hoče doseči z umetnino, če bi
vsaj kazal z nekaterimi gestami in blagovoljnimi podatki, da ljubi narod in
hoče, naj bi ga razumel, bi mu bilo marsikatero razočaranje prihranjeno.
/.../ Drugače umetnost ne bo vzgojno sredstvo, kar pa bi morala biti. /.../
Preveč je zahtevano, da bi se mogel človek, ki mu sicer ni umetnost deveta
briga, a ki živi v potu svojega obraza bodisi od fizičnega ali duševnega dela,
vmisliti v umetnikove ideje.«65
Razstavne kataloge, bolje rečeno sezname razstavljenih del, so pri nas
natisnili ob vsaki pomembnejši razstavi vsaj od leta 1900 dalje. Zgolj s po-
pisom evidentiranih eksponatov pa si obiskovalec-nepoznavalec, o katerem
člankar govori, ni mogel veliko pomagati in se ne poučiti. Najbrž je pisec
imel v mislih katalog, podoben učbeniku, kjer bi bilo z razlago v poljudni,
vsem dojemljivi obliki poskrbljeno za gledalčevo razumevanje in uživanje
ob opazovanju likovnih del.
umetnost radikalno odklanjajo ... Prednost imej domača umetnost. Posečajmo umetnostne razsta-
ve; zlasti naj se učenci zanimajo za našo Narodno galerijo, ki je velik napredek v kulturno-umetni-
škem oziru za ves slovenski narod.« N. d., 76–77.
64 J. Mikuž, Usoda predmeta v razvoju modernega slovenskega slikarstva, Sinteza (1978), št. 41,
42, 12.
65 F. Suher, Umetnost in vzgoja, Šolski učitelj (1920), št. 30, 2–3.
