Page 59 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 59
Preliminarije za muzejsko padagogiko
Ker smo primerjali katalog z učbenikom, si dovoljujemo primerjati še
razlagalca likovnih zbirk z učiteljem. Ta naj bi, tako kot učitelj pri pou-
ku, ki sledi načelu nazornosti, obiskovalcem ob umetniškem materialu ra-
zložil ravno tisto, kar nevešči v umetninah »ne vidi, pa bi moral videti«.
Tega pa po avtorjevem mnenju ne more razložiti nihče drug kot umetnik
sam. Nepoznavalcem bi odkril svoja čustva, pojasnil, kaj je vznemirilo nje-
govo notranjost, kako se je oblikovala ideja in kako je ta iskala svojski iz-
raz in tehniko. Ko je priporočal za razlagalca umetnika, je zagovarjal sta-
lišče, da je popolno razumevanje umetniškega dela zadržano za tistega, ki
ga je ustvaril.
Od kdaj potreba po razlagi umetniškega dela
Z začetkom 20. stoletja se je po G. M. Tagliabueju, avtorju obsežnega
dela o sodobni estetiki, izčrpala zadnja »klasična« oblika moderne ume-
tnosti, impresionizem. Tagliabue uporablja termin »klasičen« za vsa-
ko umetnost, ki dosega popolno ujemanje med umetniki in občinstvom.
Tako so romanika, gotika, renesansa, barok, neoklasicizem in impresioni-
zem »klasični«, čeprav je to ujemanje po baroku vse manj popolno. Lahko
bi celo rekli, da je barok zadnja zares klasična umetnost, dojemljiva tako za
plemstvo kot za preproste ljudi.66
Posledica tega je, da se zaradi nemimetičnih in različnih, gledalcem ne-
razumljivih -izmov vrineta med umetnino in občinstvo vmesna člena: naj-
prej kritik in pozneje razlagalec.
Umetnostna kritika in novi poklic – umetnostni razsodnik – se po J.
Habermasovem mnenju vzpostavita nekako sredi 18. stoletja. V tem času
so v Franciji vse pogosteje prirejali javne likovne razstave, ki so privlači-
le vedno širše kroge občinstva. O umetninah so razpravljali ne le pozna-
valci, marveč tudi laično občinstvo. Tako se je pozicija poznavalcev sicer
omajala, vendar je njihova funkcija ostala nenadomestljiva; prevzela jo je
profesionalna umetnostna kritika. Umetnostni muzeji so tako kot dru-
ge kulturne ustanove institucionalizirali laično sodbo o umetnosti, saj je
razprava postala medij, s katerim so jo prisvojili. Vsakdo je bil upravičen,
da denimo o razstavljenih likovnih delih razsoja, toda pri konfrontaciji
sodb se ni mogel nihče zapreti pred prepričljivimi argumenti. Po Haber-
masu se je prava sodba razvijala v diskusiji med naprednejšim in manj na-
prednim delom občinstva ter se prikazovala kot proces prosvetljevanja.
Laično občinstvo ni priznavalo privilegirancev, strokovnjakom pa so do-
volili, da so jih vzgajali, vendar le tedaj, če so pokazali prepričljive argu-
66 G. Morpurgo-Tagliabue, Savremena estetika, Beograd 1968, 177.
Ker smo primerjali katalog z učbenikom, si dovoljujemo primerjati še
razlagalca likovnih zbirk z učiteljem. Ta naj bi, tako kot učitelj pri pou-
ku, ki sledi načelu nazornosti, obiskovalcem ob umetniškem materialu ra-
zložil ravno tisto, kar nevešči v umetninah »ne vidi, pa bi moral videti«.
Tega pa po avtorjevem mnenju ne more razložiti nihče drug kot umetnik
sam. Nepoznavalcem bi odkril svoja čustva, pojasnil, kaj je vznemirilo nje-
govo notranjost, kako se je oblikovala ideja in kako je ta iskala svojski iz-
raz in tehniko. Ko je priporočal za razlagalca umetnika, je zagovarjal sta-
lišče, da je popolno razumevanje umetniškega dela zadržano za tistega, ki
ga je ustvaril.
Od kdaj potreba po razlagi umetniškega dela
Z začetkom 20. stoletja se je po G. M. Tagliabueju, avtorju obsežnega
dela o sodobni estetiki, izčrpala zadnja »klasična« oblika moderne ume-
tnosti, impresionizem. Tagliabue uporablja termin »klasičen« za vsa-
ko umetnost, ki dosega popolno ujemanje med umetniki in občinstvom.
Tako so romanika, gotika, renesansa, barok, neoklasicizem in impresioni-
zem »klasični«, čeprav je to ujemanje po baroku vse manj popolno. Lahko
bi celo rekli, da je barok zadnja zares klasična umetnost, dojemljiva tako za
plemstvo kot za preproste ljudi.66
Posledica tega je, da se zaradi nemimetičnih in različnih, gledalcem ne-
razumljivih -izmov vrineta med umetnino in občinstvo vmesna člena: naj-
prej kritik in pozneje razlagalec.
Umetnostna kritika in novi poklic – umetnostni razsodnik – se po J.
Habermasovem mnenju vzpostavita nekako sredi 18. stoletja. V tem času
so v Franciji vse pogosteje prirejali javne likovne razstave, ki so privlači-
le vedno širše kroge občinstva. O umetninah so razpravljali ne le pozna-
valci, marveč tudi laično občinstvo. Tako se je pozicija poznavalcev sicer
omajala, vendar je njihova funkcija ostala nenadomestljiva; prevzela jo je
profesionalna umetnostna kritika. Umetnostni muzeji so tako kot dru-
ge kulturne ustanove institucionalizirali laično sodbo o umetnosti, saj je
razprava postala medij, s katerim so jo prisvojili. Vsakdo je bil upravičen,
da denimo o razstavljenih likovnih delih razsoja, toda pri konfrontaciji
sodb se ni mogel nihče zapreti pred prepričljivimi argumenti. Po Haber-
masu se je prava sodba razvijala v diskusiji med naprednejšim in manj na-
prednim delom občinstva ter se prikazovala kot proces prosvetljevanja.
Laično občinstvo ni priznavalo privilegirancev, strokovnjakom pa so do-
volili, da so jih vzgajali, vendar le tedaj, če so pokazali prepričljive argu-
66 G. Morpurgo-Tagliabue, Savremena estetika, Beograd 1968, 177.
