Page 56 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 56
Homo spectator
ko upodabljanja. Težko bo sicer to delo in šolam bo treba leta in leta zbira-
ti za to gradivo, ki ga bodo iskali v kronikah, cerkvenih arhivih, pri ume-
tniških zgodovinarjih, v publikacijah itd. V mestu si napravimo načrt, po
katerem v raznih letih motrimo razne arhitekture, skulpture, ornamental-
ne in slikarske umetnine. V muzej in galerijo vodimo učence šele, ko smo
vsaj približno videli nekaj takega materiala, mimo katerega hodimo tako-
rekoč vsaki dan.«60
Avtorica besedila, objavljenega leta 1930, posveti vso pozornost meto-
di opazovanja slike z navodili: »Sliko /…/ obesi pred učence in daj jim ne-
kaj minut na razpolago, da jo opazujejo. Vsak izmed njih sme o sliki poveda-
ti svoje mnenje. Nič ne vprašaj, nič ne razglabljaj; v prvem hipu imajo učen-
ci glavno besedo. Prvo se pri opazovanju zbudi stvarno zanimanje. /.../ Ker
je narava učiteljica vsem umetnikom, naj otrok ve, da je slika košček, vzet iz
narave.«61
Šele za tem se po avtoričinem mnenju sploh začne pravo opazovanje.
Kot pripomoček učiteljem in učencem pri analiziranju slike je opisala po-
stopek, po katerem naj se odvija opazovanje umetniških slik. Na prvem
60 F. Suher, Misli o umetniški vzgoji na narodnih šolah, 129.
»Ali je umetniške vzgoje treba in je mogoča?
Pač pa je zelo razširjeno mnenje, da je za umetniško sodelovanje, zlasti risanje in slikanje, modelira-
nje in izrezovanje treba posebnega talenta, ki mora biti prirojen.
Temu pa ni tako, če poznamo življenjepise umetnikov, moramo sklepati, da niso postali veliki
umetniki po svojem prirojenem daru, pač pa po vzgoji, ki jim jo je dal kdorkoli: starši, učitelji, mi-
lje, življenje sploh. Dr. Weber pravi: 'Ali je mogoče se pripravljati za umetnost? Gotovo! Ume-
tnost je zmožnost. Samo dar je prirojen; zmožnost, torej umetnost pa se mora šele pridobiti. To
velja tudi za najjači talent ...'
Če bi bilo vse le prirojeno, zakaj niso potem potomci velikih pesnikov zopet veliki pesniki in sinovi
velikih znanstvenikov zopet znanstveniki? In kako je mogoče, da so izšli iz našega kmetiškega ljud-
stva vsled primarne vzgoje znameniti možje, znanstveniki ali umetniki? /.../
Treba je dati gojencu z narodnimi darovi le pravo priliko in zbuditi v njem zanimanje v pravem času,
dokler ga ni potlačila teža druge (neumetniške) snovi ... Razviti torej njegovo umetniško samotvor-
nost in pokaže se, da ima normalno razvit človek toliko daru, kolikor je treba za umevanje umetnin,
za sodelovanje z umetnikom in torej za izrazit uspeh tudi v umetniški vzgoji /.../ Kakor se vsak nor-
malno razvit gojenec nauči vsake stroke, kolikor je rabi za občo omiko, tako se lahko nauči tudi ume-
tniškega delovanja ... Umetniška vzgoja v našem smislu, to naj bo naglašeno, je v obče mogoča v tej
meri, kakor je možna vzgoja sploh. Če hočemo, stopiti v kolo kulturnih narodov, moramo to upo-
števati pri naši vzgoji.« N. d., 131–132.
61 M. P. Garantini, Umetniška slika – pedagoški in kulturni problem, Slovenski učitelj XXXI
(1930), 75. M. Pija Garantini (1891–1963) je leta 1926 obiskovala slikarski tečaj v Benetkah. V
ljubljanskem uršulinskem samostanu je ohranjenih nekaj njenih šolskih študij, risb in akvare-
lov, oljnih slik pa zelo malo (A. Klemenc, Tristo let ljubljanskih uršulink, Zgodovina samostana,
njegovih šol in kulturnih dejavnosti, Ljubljana 2002, 256–257). Uršulinka Pija Garantini je ob-
javila tudi inavguralno disertacijo Psihološki elementi likovne umetnosti, Uršulinski provincia-
lat, Ljubljana 1938.
ko upodabljanja. Težko bo sicer to delo in šolam bo treba leta in leta zbira-
ti za to gradivo, ki ga bodo iskali v kronikah, cerkvenih arhivih, pri ume-
tniških zgodovinarjih, v publikacijah itd. V mestu si napravimo načrt, po
katerem v raznih letih motrimo razne arhitekture, skulpture, ornamental-
ne in slikarske umetnine. V muzej in galerijo vodimo učence šele, ko smo
vsaj približno videli nekaj takega materiala, mimo katerega hodimo tako-
rekoč vsaki dan.«60
Avtorica besedila, objavljenega leta 1930, posveti vso pozornost meto-
di opazovanja slike z navodili: »Sliko /…/ obesi pred učence in daj jim ne-
kaj minut na razpolago, da jo opazujejo. Vsak izmed njih sme o sliki poveda-
ti svoje mnenje. Nič ne vprašaj, nič ne razglabljaj; v prvem hipu imajo učen-
ci glavno besedo. Prvo se pri opazovanju zbudi stvarno zanimanje. /.../ Ker
je narava učiteljica vsem umetnikom, naj otrok ve, da je slika košček, vzet iz
narave.«61
Šele za tem se po avtoričinem mnenju sploh začne pravo opazovanje.
Kot pripomoček učiteljem in učencem pri analiziranju slike je opisala po-
stopek, po katerem naj se odvija opazovanje umetniških slik. Na prvem
60 F. Suher, Misli o umetniški vzgoji na narodnih šolah, 129.
»Ali je umetniške vzgoje treba in je mogoča?
Pač pa je zelo razširjeno mnenje, da je za umetniško sodelovanje, zlasti risanje in slikanje, modelira-
nje in izrezovanje treba posebnega talenta, ki mora biti prirojen.
Temu pa ni tako, če poznamo življenjepise umetnikov, moramo sklepati, da niso postali veliki
umetniki po svojem prirojenem daru, pač pa po vzgoji, ki jim jo je dal kdorkoli: starši, učitelji, mi-
lje, življenje sploh. Dr. Weber pravi: 'Ali je mogoče se pripravljati za umetnost? Gotovo! Ume-
tnost je zmožnost. Samo dar je prirojen; zmožnost, torej umetnost pa se mora šele pridobiti. To
velja tudi za najjači talent ...'
Če bi bilo vse le prirojeno, zakaj niso potem potomci velikih pesnikov zopet veliki pesniki in sinovi
velikih znanstvenikov zopet znanstveniki? In kako je mogoče, da so izšli iz našega kmetiškega ljud-
stva vsled primarne vzgoje znameniti možje, znanstveniki ali umetniki? /.../
Treba je dati gojencu z narodnimi darovi le pravo priliko in zbuditi v njem zanimanje v pravem času,
dokler ga ni potlačila teža druge (neumetniške) snovi ... Razviti torej njegovo umetniško samotvor-
nost in pokaže se, da ima normalno razvit človek toliko daru, kolikor je treba za umevanje umetnin,
za sodelovanje z umetnikom in torej za izrazit uspeh tudi v umetniški vzgoji /.../ Kakor se vsak nor-
malno razvit gojenec nauči vsake stroke, kolikor je rabi za občo omiko, tako se lahko nauči tudi ume-
tniškega delovanja ... Umetniška vzgoja v našem smislu, to naj bo naglašeno, je v obče mogoča v tej
meri, kakor je možna vzgoja sploh. Če hočemo, stopiti v kolo kulturnih narodov, moramo to upo-
števati pri naši vzgoji.« N. d., 131–132.
61 M. P. Garantini, Umetniška slika – pedagoški in kulturni problem, Slovenski učitelj XXXI
(1930), 75. M. Pija Garantini (1891–1963) je leta 1926 obiskovala slikarski tečaj v Benetkah. V
ljubljanskem uršulinskem samostanu je ohranjenih nekaj njenih šolskih študij, risb in akvare-
lov, oljnih slik pa zelo malo (A. Klemenc, Tristo let ljubljanskih uršulink, Zgodovina samostana,
njegovih šol in kulturnih dejavnosti, Ljubljana 2002, 256–257). Uršulinka Pija Garantini je ob-
javila tudi inavguralno disertacijo Psihološki elementi likovne umetnosti, Uršulinski provincia-
lat, Ljubljana 1938.
