Page 54 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 54
Homo spectator
vzoru drugih Slovanov v začetku 20. stoletja razmišljali slovenski slikar-
ji, zbrani v društvu Vesna. V svojem programu, ki je vseboval nacionali-
stično agitko »Iz naroda za narod«, ali kot je zapisal Maksim Gaspari:
»Izven naroda umetnik ne more živeti«, so hoteli ustvariti narodno, od
nemških in sploh tujih idej neodvisno domačo, slovensko umetnost. Ga-
spari je slikal nedeljske dopoldneve na kmetih, pastirsko pobožnost, zalju-
bljence, oblečene v narodne noše, nikoli pa ni razumel kmeta kot delavca in
krajine ni naslikal kot prizorišča dela. S podobami, kjer ni dela in odtuje-
nosti, razslojevanja in protislovij, je ustregel slovenski buržoaziji, ki je razu-
mela kmečko življenje kot »edino naravno, verodostojno, življenja vredno
obliko narodovega bivanja, pač zato, da v tej preobleki zakrije lastne razre-
dne interese.«55 Gasparijevi »prvobitni« liki so vseskozi pozitivni, zato je
kmečko okolje tisto, kamor se je treba vračati po navdih in iskat oporo. V
Gasparijevi umetnosti je slovenska buržoazija našla plodna tla, kajti njego-
va dela so se jim kazala kot interes narodne kulture in zato jih je instavrira-
la kot estetske ideale.
Ravno tako kot vesnani so želeli tudi impresionisti izoblikovati sloven-
sko umetnost, vendar so brez ozira na »ljudstvo« težili predvsem za kva-
litetnim dvigom našega slikarstva. Impresionisti so doživeli na drugi dru-
štveni razstavi leta 1902 polom. Eden izmed kritikov, Miroslav Malovrh,
je zapisal, da so se narodu odtujili, ker nimajo na sebi nič slovenskega.56 Za
Malovrha je tujstvo nenaravno in s pridevki subjektivizem, secesionizem,
moda – s katerimi je označil slike impresionistov – je izobčil slikarje v ob-
močje »drugega«, ki vključuje vse, kar nismo mi sami. Ker pa je sčaso-
ma postala vesnanska likovna govorica vrednota, je povzročila, da je bilo
mogoče impresioniste označiti za »od zunaj vplivane retardirance in tujce
(ker ne uporabljajo istega decoruma) in kot kozolčarje in mazače (ker ima-
jo drugačen tip stilizacije).«57 Če se sedaj spet povrnemo k zapisu člankar-
ja v pedagoški reviji, najbrž lahko rečemo, da so deli citata zelo sorodni for-
mulaciji Adolfa Bartelsa, kulturnega ideologa prednacističnega časa, ki je
izjavil: »Nihče ne more pisati v nemščini, če ni nemške krvi.«58 Po Rotar-
ju je v tem citatu sicer podana antisemitska ost, če pa to odvzamemo, do-
bimo običajno »narodnoobrambniško formulacijo« ideologije »rodu in
55 T. Brejc, Status slikarstva v slovenski civilizacijski izkušnji, v: Letopis svobodne katedre FF,
FSPN 1981–82, Ljubljana 1983, 28.
56 R. /M. Malovrh/, »Tujci« II. slovenska umetniška razstava, Novice LX, št. 40 (3. oktober
1902).
57 N. d., 29.
58 B. Rotar, Mehanika organov in mehanika gospostva ali: kje je sedež duše, Problemi-Razpra-
ve, Ljubljana 1982, št. 4–6, 64.
vzoru drugih Slovanov v začetku 20. stoletja razmišljali slovenski slikar-
ji, zbrani v društvu Vesna. V svojem programu, ki je vseboval nacionali-
stično agitko »Iz naroda za narod«, ali kot je zapisal Maksim Gaspari:
»Izven naroda umetnik ne more živeti«, so hoteli ustvariti narodno, od
nemških in sploh tujih idej neodvisno domačo, slovensko umetnost. Ga-
spari je slikal nedeljske dopoldneve na kmetih, pastirsko pobožnost, zalju-
bljence, oblečene v narodne noše, nikoli pa ni razumel kmeta kot delavca in
krajine ni naslikal kot prizorišča dela. S podobami, kjer ni dela in odtuje-
nosti, razslojevanja in protislovij, je ustregel slovenski buržoaziji, ki je razu-
mela kmečko življenje kot »edino naravno, verodostojno, življenja vredno
obliko narodovega bivanja, pač zato, da v tej preobleki zakrije lastne razre-
dne interese.«55 Gasparijevi »prvobitni« liki so vseskozi pozitivni, zato je
kmečko okolje tisto, kamor se je treba vračati po navdih in iskat oporo. V
Gasparijevi umetnosti je slovenska buržoazija našla plodna tla, kajti njego-
va dela so se jim kazala kot interes narodne kulture in zato jih je instavrira-
la kot estetske ideale.
Ravno tako kot vesnani so želeli tudi impresionisti izoblikovati sloven-
sko umetnost, vendar so brez ozira na »ljudstvo« težili predvsem za kva-
litetnim dvigom našega slikarstva. Impresionisti so doživeli na drugi dru-
štveni razstavi leta 1902 polom. Eden izmed kritikov, Miroslav Malovrh,
je zapisal, da so se narodu odtujili, ker nimajo na sebi nič slovenskega.56 Za
Malovrha je tujstvo nenaravno in s pridevki subjektivizem, secesionizem,
moda – s katerimi je označil slike impresionistov – je izobčil slikarje v ob-
močje »drugega«, ki vključuje vse, kar nismo mi sami. Ker pa je sčaso-
ma postala vesnanska likovna govorica vrednota, je povzročila, da je bilo
mogoče impresioniste označiti za »od zunaj vplivane retardirance in tujce
(ker ne uporabljajo istega decoruma) in kot kozolčarje in mazače (ker ima-
jo drugačen tip stilizacije).«57 Če se sedaj spet povrnemo k zapisu člankar-
ja v pedagoški reviji, najbrž lahko rečemo, da so deli citata zelo sorodni for-
mulaciji Adolfa Bartelsa, kulturnega ideologa prednacističnega časa, ki je
izjavil: »Nihče ne more pisati v nemščini, če ni nemške krvi.«58 Po Rotar-
ju je v tem citatu sicer podana antisemitska ost, če pa to odvzamemo, do-
bimo običajno »narodnoobrambniško formulacijo« ideologije »rodu in
55 T. Brejc, Status slikarstva v slovenski civilizacijski izkušnji, v: Letopis svobodne katedre FF,
FSPN 1981–82, Ljubljana 1983, 28.
56 R. /M. Malovrh/, »Tujci« II. slovenska umetniška razstava, Novice LX, št. 40 (3. oktober
1902).
57 N. d., 29.
58 B. Rotar, Mehanika organov in mehanika gospostva ali: kje je sedež duše, Problemi-Razpra-
ve, Ljubljana 1982, št. 4–6, 64.
