Page 55 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 55
Preliminarije za muzejsko padagogiko
grude« (Blut und Boden). Da bi se obvarovala vsega škodljivega, nevarne-
ga, se zavaruje s šovinistično zaporo.59
Ali lahko potemtakem Suherja in Malovrha obravnavamo kot »ideologa
rodu in grude«? Za oba je namreč tuje kvarno prav zato, ker je tuje. Suher, ki se
je pogosto oglašal v pedagoških revijah, se v primerjavi z drugimi sestavki v tem
članku kaže kot tendenciozen pisec. Nenazadnje je še nedosleden. Pred tujo
umetnostjo se zapira, pričakuje pa, da bo »slovenska umetnost« na svetovnem
umetniškem prizorišču zbudila zanimanje zato, ker ima korenine v značaju slo-
venskega naroda ali ker je ustvarjena »iz svojih narodovih tal«. Ni pomislil na
možnost, da bi se lahko ravnali »narodnoobrambniško« tudi »tuji ideologi
rodu in grude« in zavrnili umetnost, ki ni bila ustvarjena v njihovem narodo-
vem značaju.
Suher ostaja zvest »domačijskemu stilu« tudi takrat, ko predstavi ne-
kakšen učni načrt za motrenje umetnin oziroma za umetniško vzgojo.
Učni načrt naj bi bil določen za vsak razred posebej. Pisec razdeli ume-
tniško snov v »nazorna okrožja«, s čimer želi zadostiti didaktičnemu na-
čelu »od bližnjega k daljnemu« in »od znanega k neznanemu«, a kaj ko
se »daljava« ter »neznano«, kot bomo videli, končata kar v bližnjem me-
stu. »Nazorna okrožja« so namreč obsegala dom, šolo, tovarno, cerkev in
mesto.
»Doma naj vidi otrok, kako krasi mati svoj namizni ali krušni prt, svoj
ošpetelj, svojo avbo, oče svoj kožuh. Naj si ogleda skrinjo, omaro, posteljo,
domače orodje, piskre, potem hišna vrata, okensko mrežo, ograjo na mo-
stovžu, hišno sleme in pročelje. Sosedova hiša bo dala morda isto snov, a v
drugi varianti, morda kaj novega. /.../ Šola bo kazala nov zlog, znabiti mo-
derne okraske na tleh, na steni, oknu, pročelju, vsaj če bo ustrezala nače-
lom Komenskega, ki zahteva, da naj bo šola prijazen prostor s podobami.
Tvornica bo kazala ornamentiko na obrtnih izdelkih in učenci bodo vide-
li, kako se na licu mesta udinja ornament tehniki. Otroka bomo vodili v
cerkev, kazali mu stavbne člene in mu po možnosti razložili njih funkcijo.
Vso stavbo bomo počasi razčlenili, opozarjali bomo na okraske in poveda-
li, čemu so tu, čemu tam. Kadar so v zgodovini že podani pogoji, bomo po-
vedali, kakšnega izvora so, v katero dobo spadajo. Opozarjali bomo na ma-
terial, kako se mu vdinja oblika. Potem pridejo na vrsto slike, ki jih motri-
mo po Lichtwarkovih načelih, dalje skulpture. Ti umotvori so v prvi vr-
sti originali, ne pa kopije. /.../ Pojdimo še v podružnico. Tam bomo zbu-
dili zanimanje za staro fresko. Po vsaki priliki razložimo na zgledu tehni-
59 N. d., 64.
grude« (Blut und Boden). Da bi se obvarovala vsega škodljivega, nevarne-
ga, se zavaruje s šovinistično zaporo.59
Ali lahko potemtakem Suherja in Malovrha obravnavamo kot »ideologa
rodu in grude«? Za oba je namreč tuje kvarno prav zato, ker je tuje. Suher, ki se
je pogosto oglašal v pedagoških revijah, se v primerjavi z drugimi sestavki v tem
članku kaže kot tendenciozen pisec. Nenazadnje je še nedosleden. Pred tujo
umetnostjo se zapira, pričakuje pa, da bo »slovenska umetnost« na svetovnem
umetniškem prizorišču zbudila zanimanje zato, ker ima korenine v značaju slo-
venskega naroda ali ker je ustvarjena »iz svojih narodovih tal«. Ni pomislil na
možnost, da bi se lahko ravnali »narodnoobrambniško« tudi »tuji ideologi
rodu in grude« in zavrnili umetnost, ki ni bila ustvarjena v njihovem narodo-
vem značaju.
Suher ostaja zvest »domačijskemu stilu« tudi takrat, ko predstavi ne-
kakšen učni načrt za motrenje umetnin oziroma za umetniško vzgojo.
Učni načrt naj bi bil določen za vsak razred posebej. Pisec razdeli ume-
tniško snov v »nazorna okrožja«, s čimer želi zadostiti didaktičnemu na-
čelu »od bližnjega k daljnemu« in »od znanega k neznanemu«, a kaj ko
se »daljava« ter »neznano«, kot bomo videli, končata kar v bližnjem me-
stu. »Nazorna okrožja« so namreč obsegala dom, šolo, tovarno, cerkev in
mesto.
»Doma naj vidi otrok, kako krasi mati svoj namizni ali krušni prt, svoj
ošpetelj, svojo avbo, oče svoj kožuh. Naj si ogleda skrinjo, omaro, posteljo,
domače orodje, piskre, potem hišna vrata, okensko mrežo, ograjo na mo-
stovžu, hišno sleme in pročelje. Sosedova hiša bo dala morda isto snov, a v
drugi varianti, morda kaj novega. /.../ Šola bo kazala nov zlog, znabiti mo-
derne okraske na tleh, na steni, oknu, pročelju, vsaj če bo ustrezala nače-
lom Komenskega, ki zahteva, da naj bo šola prijazen prostor s podobami.
Tvornica bo kazala ornamentiko na obrtnih izdelkih in učenci bodo vide-
li, kako se na licu mesta udinja ornament tehniki. Otroka bomo vodili v
cerkev, kazali mu stavbne člene in mu po možnosti razložili njih funkcijo.
Vso stavbo bomo počasi razčlenili, opozarjali bomo na okraske in poveda-
li, čemu so tu, čemu tam. Kadar so v zgodovini že podani pogoji, bomo po-
vedali, kakšnega izvora so, v katero dobo spadajo. Opozarjali bomo na ma-
terial, kako se mu vdinja oblika. Potem pridejo na vrsto slike, ki jih motri-
mo po Lichtwarkovih načelih, dalje skulpture. Ti umotvori so v prvi vr-
sti originali, ne pa kopije. /.../ Pojdimo še v podružnico. Tam bomo zbu-
dili zanimanje za staro fresko. Po vsaki priliki razložimo na zgledu tehni-
59 N. d., 64.
