Page 53 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 53
Preliminarije za muzejsko padagogiko
pričeli naši umetniki tudi upoštevati, kar nam kaže zadnja umetniška raz-
stava. /.../ Prav ta preokret v slikarstvu kaže tudi učiteljem risanja, po kaki
poti dosežejo pri pouku največjih uspehov. /.../ Tako se bo učila mladina
tudi gledati in ceniti dela naših umetnikov, ker bo sama imela pojem o na-
stajanju taistih«.52
Iz navedenega sestavka lahko ugotovimo sicer znano dejstvo, da šolsko
učenje o umetnosti zaostaja za produkcijo umetnin, posreduje in zadovo-
ljuje se zgolj s tradicionalno, preizkušeno produkcijo, ker npr. »zaradi ra-
zlogov, ki jih razglaša za tehnične, nikoli ne obravnava dvomljivih, najno-
vejših, tj. še ne potrjenih vrst umetnin.«53 Ta primer in še nekateri, navede-
ni na naslednjih straneh, kažejo, da šolski aparat ne more producirati kom-
petentnega občinstva, marveč kvečjemu množično občinstvo, ki je samo
odvisno od družbenega priznanja umetnin.
Naslednji citat nas je napotil celo na razmišljanje o možni protonaci-
stični ideološki podlagi, ki se je izoblikovala v zahodni Evropi nekako v za-
dnji četrtini 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja. Ko avtor razpreda o ume-
tnostni vzgoji na ljudskih šolah, zapiše: »Pedagoška načela, ki naj dobe
praktično vrednost, morajo imeti svoje korenine v značaju naroda. Vzni-
kniti morajo iz njegovih kulturnih potreb. Že iz tega sledi, da se mora vzga-
jati narod najprej na domači umetnosti in za svojo domačo narodno ume-
tnost. Slovenec naj pozna slovensko, jugoslovanski državljan najprej jugo-
slovansko umetnost. Tuje je že zato kvarno, ker podaja hrano, ki se ne more
prebavljati. Ali povedano psihološko: za tujo umetnost ni v duši našega na-
roda apercepujočih predstav. Če pa novih predstav ne apercepiramo, po-
meni to toliko, da stvari ne razumemo. Čemu torej želodec obteževati z ne-
prebavljivo hrano? Drugič nam tudi ni mogoče ustvarjati umotvore, ki bi
tekmovali na svetovnem umetniškem prizorišču, zbudimo pa lahko zani-
manje za sebe, ako se držimo svojega značaja in ustvarjamo individualno iz
svojih narodovih tal«.54
Citirani članek, ob katerem se bomo dalj časa zadržali, je nastal leta
1923, torej dobra štiri leta po tem, ko so se Slovenci po razpadu avstro-ogr-
skega imperija vključili v novo državno tvorbo Jugoslavijo. Podobno so po
52 Misli učitelja risanja v umetniški razstavi o Božiču 1914, Popotnik (1915), 44.
53 D. Rotar, Kognitivne funkcije likovnih predstavitev, III, 30.
54 F. Suher, Misli o umetniški vzgoji na narodnih šolah, Popotnik (1923), 124.
»Če pa hočemo novo ustvarjati, moramo poznati to, kar že imamo in kar smo kedaj imeli. Poznati
moramo tedaj svojo kulturno zgodovino in proizvode umetnosti naših tal. Poznati zgodovino naše
umetnosti je neobhodno potrebno in potrebna je zbirka, ki hrani to, kar smo že oteli. V tem oziru
smo na dobri poti. Retrospektivna zadnja razstava v Ljubljani je pokazala lepo gradivo za umetniško
topografijo, izčistili so se nazori in izmenjava mnenj nam obeta več dobička ...«
pričeli naši umetniki tudi upoštevati, kar nam kaže zadnja umetniška raz-
stava. /.../ Prav ta preokret v slikarstvu kaže tudi učiteljem risanja, po kaki
poti dosežejo pri pouku največjih uspehov. /.../ Tako se bo učila mladina
tudi gledati in ceniti dela naših umetnikov, ker bo sama imela pojem o na-
stajanju taistih«.52
Iz navedenega sestavka lahko ugotovimo sicer znano dejstvo, da šolsko
učenje o umetnosti zaostaja za produkcijo umetnin, posreduje in zadovo-
ljuje se zgolj s tradicionalno, preizkušeno produkcijo, ker npr. »zaradi ra-
zlogov, ki jih razglaša za tehnične, nikoli ne obravnava dvomljivih, najno-
vejših, tj. še ne potrjenih vrst umetnin.«53 Ta primer in še nekateri, navede-
ni na naslednjih straneh, kažejo, da šolski aparat ne more producirati kom-
petentnega občinstva, marveč kvečjemu množično občinstvo, ki je samo
odvisno od družbenega priznanja umetnin.
Naslednji citat nas je napotil celo na razmišljanje o možni protonaci-
stični ideološki podlagi, ki se je izoblikovala v zahodni Evropi nekako v za-
dnji četrtini 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja. Ko avtor razpreda o ume-
tnostni vzgoji na ljudskih šolah, zapiše: »Pedagoška načela, ki naj dobe
praktično vrednost, morajo imeti svoje korenine v značaju naroda. Vzni-
kniti morajo iz njegovih kulturnih potreb. Že iz tega sledi, da se mora vzga-
jati narod najprej na domači umetnosti in za svojo domačo narodno ume-
tnost. Slovenec naj pozna slovensko, jugoslovanski državljan najprej jugo-
slovansko umetnost. Tuje je že zato kvarno, ker podaja hrano, ki se ne more
prebavljati. Ali povedano psihološko: za tujo umetnost ni v duši našega na-
roda apercepujočih predstav. Če pa novih predstav ne apercepiramo, po-
meni to toliko, da stvari ne razumemo. Čemu torej želodec obteževati z ne-
prebavljivo hrano? Drugič nam tudi ni mogoče ustvarjati umotvore, ki bi
tekmovali na svetovnem umetniškem prizorišču, zbudimo pa lahko zani-
manje za sebe, ako se držimo svojega značaja in ustvarjamo individualno iz
svojih narodovih tal«.54
Citirani članek, ob katerem se bomo dalj časa zadržali, je nastal leta
1923, torej dobra štiri leta po tem, ko so se Slovenci po razpadu avstro-ogr-
skega imperija vključili v novo državno tvorbo Jugoslavijo. Podobno so po
52 Misli učitelja risanja v umetniški razstavi o Božiču 1914, Popotnik (1915), 44.
53 D. Rotar, Kognitivne funkcije likovnih predstavitev, III, 30.
54 F. Suher, Misli o umetniški vzgoji na narodnih šolah, Popotnik (1923), 124.
»Če pa hočemo novo ustvarjati, moramo poznati to, kar že imamo in kar smo kedaj imeli. Poznati
moramo tedaj svojo kulturno zgodovino in proizvode umetnosti naših tal. Poznati zgodovino naše
umetnosti je neobhodno potrebno in potrebna je zbirka, ki hrani to, kar smo že oteli. V tem oziru
smo na dobri poti. Retrospektivna zadnja razstava v Ljubljani je pokazala lepo gradivo za umetniško
topografijo, izčistili so se nazori in izmenjava mnenj nam obeta več dobička ...«
