Page 51 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 51
Preliminarije za muzejsko padagogiko
ugodna tla za to preskrbeti pri posameznikih že v mladosti. Sicer bi gra-
dili stavbo od strehe navzdol in uspeh take stavbe je izključen. Že pri ne-
žnih otrocih moramo začeti, pa jim poizkusiti zbuditi zanimanje in smisel
za umetnost.«47
O ogledovanju slik
Različni pisci so v skrbi, da bi slika »vršila svojo vzgojno nalogo«, pri-
poročali seznanjanje učencev z likovnimi deli. Ker pa otrok »ne vidi izpo-
četka skrivnostnega življenja okolo sebe, odpreti mu moramo oči in srce,
narediti moramo iz njega človeka, ki gleda in vidi. Navajamo ga, da opazu-
je barve, črte in oblike v naravi, ogleda naj si jih prav v bližini. /.../ Tembolj
je potrebno, da ga v tem času često vodimo ven v pisani svet. /.../ Dobro pa
je, da otroci natančno opazujejo tudi posameznosti in se že zgodaj odvadi-
jo površnosti v opazovanju. /.../ Kadar ogledujemo z otroki slike, primerja-
mo sliko z naravo in z življenjem, da izvemo, kako je opazoval umetnik. /.../
Slike nam kažejo osebe v miru in gibanju, obrazi izražajo veselje ali žalost,
na njih je začrtana skrb ali globoka misel. Otrok mora čutiti vse to. Zato
mu pustimo, da tu potem ponovi gibanje, ki je izraženo na sliki, pustimo,
da poskusi narediti vesel ali žalosten, jezen obraz. Tako se otrok vživi v de-
janje na sliki, domišljija ga povede ven iz šolske sobe v naravo, med brez-
skrbne in trpeče ljudi, na delo in k zabavi.«48
Ta in drugi člankarji so v omenjenih pedagoških revijah ponavljali zah-
tevo, naj otroci opazujejo naravo, ker bodo s tem prej dojeli motive na sli-
kah. Razberemo lahko, da so za ogledovanje slik priporočali figuralno sli-
karstvo, ki odslikuje predmete po načelih izkustvene resničnosti narave.
To pa najbrž zato, ker je na prvi pogled v realističnem slikarstvu odnos med
47 M. Pirnat, Umetnost pa ljudska šola, Popotnik (1911), 240.
48 D. Humek, Umetniški vzgoji. O ogledovanju slik, Popotnik (1909), 206–207.
»Napačno bi bilo zahtevati, naj nam otrok pove, kaj je umetniškega na sliki. Otrokom je slika samo
izrezek iz narave ali iz življenja in ničesar drugega ... Zato ni na mestu, da bi se v šoli spuščali v suho-
parno umetniško ocenjevanje ali pa bi hoteli določiti, v koliko se je umetniku posrečilo doseči to, kar
je želel izraziti ... Otroci naj ne sodijo o velikih delih v smislu kritikov ... Dobro pa je, da dobe otroci
nekoliko pojma o posameznostih tehnike v slikanju in razmnoževanju. Na šolskem hodniku ima-
mo stalno razstavo sličic, izvršene v takozvanem tribarvnem tisku. Ob ogledovanju slik naj se razvi-
je neprisiljen pogovor med učiteljem in učenci, paziti moramo, da ne zaidemo predaleč in stvari ne
razblinimo nepotrebno. Tako opazovanje ni nikakršno delo, temveč najprijetnejša zabava, ki poživi
enoličnost šolskega pouka. Samo ne začnimo prezgodaj in ne pretiravajmo ... Danes izhaja vse polno
ilustrovanih časopisov ... Često so v listih prav dobri posnetki umetniških slik, včasih celo v barvah.
Povejmo otrokom, naj take stvari skrbno zbirajo in nam jih ob priliki prineso, da jih pregledamo in
ločimo dobro od slabega ... Otrok naj potem sam poskuša določiti, kaj nam je hotel povedati slikar.
Taka zbirka je domača galerija slik.« N. d., 207.
ugodna tla za to preskrbeti pri posameznikih že v mladosti. Sicer bi gra-
dili stavbo od strehe navzdol in uspeh take stavbe je izključen. Že pri ne-
žnih otrocih moramo začeti, pa jim poizkusiti zbuditi zanimanje in smisel
za umetnost.«47
O ogledovanju slik
Različni pisci so v skrbi, da bi slika »vršila svojo vzgojno nalogo«, pri-
poročali seznanjanje učencev z likovnimi deli. Ker pa otrok »ne vidi izpo-
četka skrivnostnega življenja okolo sebe, odpreti mu moramo oči in srce,
narediti moramo iz njega človeka, ki gleda in vidi. Navajamo ga, da opazu-
je barve, črte in oblike v naravi, ogleda naj si jih prav v bližini. /.../ Tembolj
je potrebno, da ga v tem času često vodimo ven v pisani svet. /.../ Dobro pa
je, da otroci natančno opazujejo tudi posameznosti in se že zgodaj odvadi-
jo površnosti v opazovanju. /.../ Kadar ogledujemo z otroki slike, primerja-
mo sliko z naravo in z življenjem, da izvemo, kako je opazoval umetnik. /.../
Slike nam kažejo osebe v miru in gibanju, obrazi izražajo veselje ali žalost,
na njih je začrtana skrb ali globoka misel. Otrok mora čutiti vse to. Zato
mu pustimo, da tu potem ponovi gibanje, ki je izraženo na sliki, pustimo,
da poskusi narediti vesel ali žalosten, jezen obraz. Tako se otrok vživi v de-
janje na sliki, domišljija ga povede ven iz šolske sobe v naravo, med brez-
skrbne in trpeče ljudi, na delo in k zabavi.«48
Ta in drugi člankarji so v omenjenih pedagoških revijah ponavljali zah-
tevo, naj otroci opazujejo naravo, ker bodo s tem prej dojeli motive na sli-
kah. Razberemo lahko, da so za ogledovanje slik priporočali figuralno sli-
karstvo, ki odslikuje predmete po načelih izkustvene resničnosti narave.
To pa najbrž zato, ker je na prvi pogled v realističnem slikarstvu odnos med
47 M. Pirnat, Umetnost pa ljudska šola, Popotnik (1911), 240.
48 D. Humek, Umetniški vzgoji. O ogledovanju slik, Popotnik (1909), 206–207.
»Napačno bi bilo zahtevati, naj nam otrok pove, kaj je umetniškega na sliki. Otrokom je slika samo
izrezek iz narave ali iz življenja in ničesar drugega ... Zato ni na mestu, da bi se v šoli spuščali v suho-
parno umetniško ocenjevanje ali pa bi hoteli določiti, v koliko se je umetniku posrečilo doseči to, kar
je želel izraziti ... Otroci naj ne sodijo o velikih delih v smislu kritikov ... Dobro pa je, da dobe otroci
nekoliko pojma o posameznostih tehnike v slikanju in razmnoževanju. Na šolskem hodniku ima-
mo stalno razstavo sličic, izvršene v takozvanem tribarvnem tisku. Ob ogledovanju slik naj se razvi-
je neprisiljen pogovor med učiteljem in učenci, paziti moramo, da ne zaidemo predaleč in stvari ne
razblinimo nepotrebno. Tako opazovanje ni nikakršno delo, temveč najprijetnejša zabava, ki poživi
enoličnost šolskega pouka. Samo ne začnimo prezgodaj in ne pretiravajmo ... Danes izhaja vse polno
ilustrovanih časopisov ... Često so v listih prav dobri posnetki umetniških slik, včasih celo v barvah.
Povejmo otrokom, naj take stvari skrbno zbirajo in nam jih ob priliki prineso, da jih pregledamo in
ločimo dobro od slabega ... Otrok naj potem sam poskuša določiti, kaj nam je hotel povedati slikar.
Taka zbirka je domača galerija slik.« N. d., 207.
