Page 50 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 50
Homo spectator
naj bi učitelj postopal pri razlaganju.44 Isti avtor se je tudi ogreval za idejo,
da bi izbirali pri pouku tista slikarska dela, ki kažejo motive iz otrokovega
okolja. Kot primer je predlagal sliko »Gospi pastirici«, francoskega slikar-
ja J. F. Milleta z naslednjo utemeljitvijo: »Ne bo ti treba mnogo govoriti,
pa se ti bodo že popolnoma vživeli v ta vsakdanji prizor, ki ga nam je pred-
stavil slikar na tako mojstrski način. /.../ Pri ogledovanju in opazovanju se
bo temu ali onemu izvil pritajen ali tudi glasen vzklik: ‚Kako je to lepo.‘ In-
stinktivno bodo otroci sami od sebe spoznali lepoto tega slikarskega izdel-
ka. /.../ Seveda ne boš pozabil dostaviti, da ima tudi slovenski narod mno-
go odličnih slikarjev, ki so s čopičem svojim ustvarili prava umetniška dela,
priznana in cenjena doma in v tujini.«45
Na začetku tega podpoglavja smo navedli zapis iz leta 1909, ki odsve-
tuje otrokom ogled umetniških razstav. Toda pisci v pedagoških revijah
so zastopali tudi nasprotna stališča. Tako se je počasi utrjevalo spoznanje
o pomenu umetnostne vzgoje tudi pri nas. O tem pričata naslednja citata:
»V prvi vrsti naj se otrok divi in zabava pred umotvorom, pozneje naj ga
umeva globlje, spravlja naj umotvor v sklad z naravo, naj se uči iz njega oku-
sa, barve, tehnike, lepote črt, naj čuti z umetnikom in naj občuduje šele nje-
govega duha. Dobi naj smisel za pravo umetnost, ceni naj proizvode doma-
čih umetniških tal, pohaja naj rad v umetniške hrame in posveti svoj pro-
sti čas tej zabavi.«46
Podobno razmišlja neki drug avtor: »Ako pa je naše stremljenje, da na-
pravimo umetnost dostopno za dozorele, ne smemo pozabiti, da moramo
44 M. Pirnat, Umetnost pa ljudska šola, Popotnik (1911), 274–275.
»Posebno dolgo se je učitelj pomudil z učenci ob tistem lepem angelu s trobento, ki visi na visokem
podstavku. Najlepši, najbolj umetniški spomenik je to izmed vseh, kar jih krasi moravško pokopali-
šče /.../ Iz lepega, belega kamna je izklesan ta angel, ne iz navadnega kamna ... In prav je in spodobi se,
da je nagrobni spomenik zgrajen iz boljšega blaga. Angel ima v roki trobento. To je angel, ki ga po-
šlje gospod, sodnji dan, da pokliče umrle k vesoljni sodbi. Če pogledamo temu angelu v obraz, vidi-
mo na njem razlito nenavadno milino in ljubezen ... Saj je to angel ljubezni, ki bo prinesel mrtvecem
veselo oznanilo, da je končano smrtno spanje in da so se za pravičnike odprla nebeška vrata. Tako in
enako je tolmačil učitelj učencem angelov kip. Pripomnil je še, kaj zna spreten umetnik ustvariti iz
mrtvega kamna. On mu zna vdihniti življenje; pod njegovim dletom oživi kamen in izpregovori k
človeku. Popeljal je tudi učitelj mladino v mlada (kiparjeva) /.../ leta. Marsikateri je tedaj delal podo-
be iz snega ali iz ilovice. Nekateri je bil prav spreten v tej stvari /.../ Pač pa je končno pristavil, naj nik-
dar ne gredo mimo lepega kipa, pa naj bo doma ali na tujem, na pokopališču ali v cerkvi. Postoje naj
pred njim, natančno ogledajo, premislijo, kaj pomeni.
Učitelj! Ta urica, katero si prebil z učenci na pokopališču pa jim govoril o simbolih upanja in ljubezni,
govoril o angelu, ni izgubljena, če tudi nisi morda vzbudil med mlado šolsko družbo kakega umetni-
ka - kiparja, pa si vsaj tem mladičem odprl oči za umetnost, ki se kaže v kiparstvu, povedal si jim, da
so bili v mladosti tudi sami kiparji, seveda nerodni kiparji ...«
45 N. d., 276–277.
46 F. Suher, Risanje in njega razmerje do moderne pedagogike, Slovan (1910), 311.
naj bi učitelj postopal pri razlaganju.44 Isti avtor se je tudi ogreval za idejo,
da bi izbirali pri pouku tista slikarska dela, ki kažejo motive iz otrokovega
okolja. Kot primer je predlagal sliko »Gospi pastirici«, francoskega slikar-
ja J. F. Milleta z naslednjo utemeljitvijo: »Ne bo ti treba mnogo govoriti,
pa se ti bodo že popolnoma vživeli v ta vsakdanji prizor, ki ga nam je pred-
stavil slikar na tako mojstrski način. /.../ Pri ogledovanju in opazovanju se
bo temu ali onemu izvil pritajen ali tudi glasen vzklik: ‚Kako je to lepo.‘ In-
stinktivno bodo otroci sami od sebe spoznali lepoto tega slikarskega izdel-
ka. /.../ Seveda ne boš pozabil dostaviti, da ima tudi slovenski narod mno-
go odličnih slikarjev, ki so s čopičem svojim ustvarili prava umetniška dela,
priznana in cenjena doma in v tujini.«45
Na začetku tega podpoglavja smo navedli zapis iz leta 1909, ki odsve-
tuje otrokom ogled umetniških razstav. Toda pisci v pedagoških revijah
so zastopali tudi nasprotna stališča. Tako se je počasi utrjevalo spoznanje
o pomenu umetnostne vzgoje tudi pri nas. O tem pričata naslednja citata:
»V prvi vrsti naj se otrok divi in zabava pred umotvorom, pozneje naj ga
umeva globlje, spravlja naj umotvor v sklad z naravo, naj se uči iz njega oku-
sa, barve, tehnike, lepote črt, naj čuti z umetnikom in naj občuduje šele nje-
govega duha. Dobi naj smisel za pravo umetnost, ceni naj proizvode doma-
čih umetniških tal, pohaja naj rad v umetniške hrame in posveti svoj pro-
sti čas tej zabavi.«46
Podobno razmišlja neki drug avtor: »Ako pa je naše stremljenje, da na-
pravimo umetnost dostopno za dozorele, ne smemo pozabiti, da moramo
44 M. Pirnat, Umetnost pa ljudska šola, Popotnik (1911), 274–275.
»Posebno dolgo se je učitelj pomudil z učenci ob tistem lepem angelu s trobento, ki visi na visokem
podstavku. Najlepši, najbolj umetniški spomenik je to izmed vseh, kar jih krasi moravško pokopali-
šče /.../ Iz lepega, belega kamna je izklesan ta angel, ne iz navadnega kamna ... In prav je in spodobi se,
da je nagrobni spomenik zgrajen iz boljšega blaga. Angel ima v roki trobento. To je angel, ki ga po-
šlje gospod, sodnji dan, da pokliče umrle k vesoljni sodbi. Če pogledamo temu angelu v obraz, vidi-
mo na njem razlito nenavadno milino in ljubezen ... Saj je to angel ljubezni, ki bo prinesel mrtvecem
veselo oznanilo, da je končano smrtno spanje in da so se za pravičnike odprla nebeška vrata. Tako in
enako je tolmačil učitelj učencem angelov kip. Pripomnil je še, kaj zna spreten umetnik ustvariti iz
mrtvega kamna. On mu zna vdihniti življenje; pod njegovim dletom oživi kamen in izpregovori k
človeku. Popeljal je tudi učitelj mladino v mlada (kiparjeva) /.../ leta. Marsikateri je tedaj delal podo-
be iz snega ali iz ilovice. Nekateri je bil prav spreten v tej stvari /.../ Pač pa je končno pristavil, naj nik-
dar ne gredo mimo lepega kipa, pa naj bo doma ali na tujem, na pokopališču ali v cerkvi. Postoje naj
pred njim, natančno ogledajo, premislijo, kaj pomeni.
Učitelj! Ta urica, katero si prebil z učenci na pokopališču pa jim govoril o simbolih upanja in ljubezni,
govoril o angelu, ni izgubljena, če tudi nisi morda vzbudil med mlado šolsko družbo kakega umetni-
ka - kiparja, pa si vsaj tem mladičem odprl oči za umetnost, ki se kaže v kiparstvu, povedal si jim, da
so bili v mladosti tudi sami kiparji, seveda nerodni kiparji ...«
45 N. d., 276–277.
46 F. Suher, Risanje in njega razmerje do moderne pedagogike, Slovan (1910), 311.
