Page 46 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 46
Homo spectator
dagoško utilitaristično koncepcijo estetike podpiral tudi neotomist Aleš
Ušeničnik,34 ki je ugotavljal, da spori o normah v umetnosti so bili in
bodo. Vzniknili so tudi med umetniki in pedagogi. Na koncu tridesetih
let je dal razsodnik Ušeničnik pedagogom ne le pravico, temveč tudi dol-
žnost, da so pazili, kaj ni za mladino. Nato pa je okaral oboje: »Umetni-
ki premalo mislijo na to, da ima človeštvo mimo lepote še druge življenj-
ske zahteve, pedagogi pa prav tako dostikrat ne pomislijo, da pedagoška
ocena ni še umetniška ocena. Saj niti vsa poglavja sv. pisma niso za mla-
dino, toda je li to dokaz, da je sv. pismo nemoralno ?«35
ločata Bog in vera« (T. Brejc, Temni modernizem, Slike, teorije, interpretacije, Ljubljana 1991, 43).
34 N. d., 43. Tu povzemamo temeljne Ušeničnikove misli o lepem. Tako kot Tomaž Akvinski, ki
je po javnih disputacijah še enkrat premislil ugovore zoper svoje teze in jih nato na kratko povzel,
je ravnal tudi Ušeničnik. Na vprašanje, ali sme umetnost prikazati tudi kaj nenravnega, najprej
odgovarja, da mnogi na to pritrjujejo:
1. Ker je umetnost avtonomna, je zato tudi nravnost ne more omejiti s svojimi zakoni.
2. V umetnosti je pomembno kako in ne kaj, ker pa nenravno bodisi nravno spadata k vprašanju kaj,
je zato umetnost indiferentna za nravnost.
3. Umetnik zna prikazati grdo tudi umetniško lepo.
4. Zakon resnice velja tudi za umetnika in ker je v življenju mnogo nenravnega, grdega in zla mora
tudi umetnost risati takšno življenje.
5. Kaj bi ostalo od največjih stvaritev, če bi iz njih iztrgali vse, kar je v njih nenravnega.
Nato pa Ušeničnik, sklicujoč se na Mahniča, nasproti prejšnjim trditvam poudari:
1. Nenravno ne more biti predmet umetnosti.
2. Estetsko ugodje je posledica harmonije, ki ga povzroči umetnina v duši, zato pa, kar je nenravno,
prinaša v dušo neskladje.
3. Umetnost naj človeka dviga v idealne višave, prikazuje naj izgubljeni raj, da bi človek pozabil na
nižine življenja.
4. Aristotel in Platon sta učila, da umetnost ni golo posnemanje narave in življenja. Zato naj ume-
tnost 'idealizira' in prikazuje naravo in ljudi, kakršni bi morali biti.
5. Človeštvo je imelo vedno prave umetnike za 'navdihnjene od božanstva' in zato si ni mogoče mi-
sliti, da bi inspiracija od zgoraj umetniku navdihnila nenravne misli.
Temu sledi Ušeničnikova razsodba:
1. »Kar je nenravno, samo po sebi ne more biti predmet pravi umetnosti, more pa ji biti predmet v
službi resnice in lepote.«
2. »Estetični formalizem je zmoten, /.../ kajti kar je lepo, še ni tudi umetniško lepo.« »Kot je človek
iz duše in telesa, mora tudi lepo imeti duhovno vsebino in čutno obliko, da nudi estetično ugodje«
/.../ Ker je Bog lepota sama in ima vsaka stvar /.../ iskro te lepote, tedaj bi bila naloga umetnosti od-
krivati to lepoto in nam jo v čutni obliki prikazovati. »V Bogu je tista metafizična trojica resnično,
dobro in lepo, eno ter isto. Kar torej ni resnično ali dobro, tudi ni transcendentalno lepo« in zato ne
more biti predmet umetnosti.
A. Ušeničnik, Izbrani spisi, II, Ljubljana 1940, 275–277.
35 A. Ušeničnik, O svobodni umetnosti, Izbrani spisi VI, Ljubljana 1940, 150.
dagoško utilitaristično koncepcijo estetike podpiral tudi neotomist Aleš
Ušeničnik,34 ki je ugotavljal, da spori o normah v umetnosti so bili in
bodo. Vzniknili so tudi med umetniki in pedagogi. Na koncu tridesetih
let je dal razsodnik Ušeničnik pedagogom ne le pravico, temveč tudi dol-
žnost, da so pazili, kaj ni za mladino. Nato pa je okaral oboje: »Umetni-
ki premalo mislijo na to, da ima človeštvo mimo lepote še druge življenj-
ske zahteve, pedagogi pa prav tako dostikrat ne pomislijo, da pedagoška
ocena ni še umetniška ocena. Saj niti vsa poglavja sv. pisma niso za mla-
dino, toda je li to dokaz, da je sv. pismo nemoralno ?«35
ločata Bog in vera« (T. Brejc, Temni modernizem, Slike, teorije, interpretacije, Ljubljana 1991, 43).
34 N. d., 43. Tu povzemamo temeljne Ušeničnikove misli o lepem. Tako kot Tomaž Akvinski, ki
je po javnih disputacijah še enkrat premislil ugovore zoper svoje teze in jih nato na kratko povzel,
je ravnal tudi Ušeničnik. Na vprašanje, ali sme umetnost prikazati tudi kaj nenravnega, najprej
odgovarja, da mnogi na to pritrjujejo:
1. Ker je umetnost avtonomna, je zato tudi nravnost ne more omejiti s svojimi zakoni.
2. V umetnosti je pomembno kako in ne kaj, ker pa nenravno bodisi nravno spadata k vprašanju kaj,
je zato umetnost indiferentna za nravnost.
3. Umetnik zna prikazati grdo tudi umetniško lepo.
4. Zakon resnice velja tudi za umetnika in ker je v življenju mnogo nenravnega, grdega in zla mora
tudi umetnost risati takšno življenje.
5. Kaj bi ostalo od največjih stvaritev, če bi iz njih iztrgali vse, kar je v njih nenravnega.
Nato pa Ušeničnik, sklicujoč se na Mahniča, nasproti prejšnjim trditvam poudari:
1. Nenravno ne more biti predmet umetnosti.
2. Estetsko ugodje je posledica harmonije, ki ga povzroči umetnina v duši, zato pa, kar je nenravno,
prinaša v dušo neskladje.
3. Umetnost naj človeka dviga v idealne višave, prikazuje naj izgubljeni raj, da bi človek pozabil na
nižine življenja.
4. Aristotel in Platon sta učila, da umetnost ni golo posnemanje narave in življenja. Zato naj ume-
tnost 'idealizira' in prikazuje naravo in ljudi, kakršni bi morali biti.
5. Človeštvo je imelo vedno prave umetnike za 'navdihnjene od božanstva' in zato si ni mogoče mi-
sliti, da bi inspiracija od zgoraj umetniku navdihnila nenravne misli.
Temu sledi Ušeničnikova razsodba:
1. »Kar je nenravno, samo po sebi ne more biti predmet pravi umetnosti, more pa ji biti predmet v
službi resnice in lepote.«
2. »Estetični formalizem je zmoten, /.../ kajti kar je lepo, še ni tudi umetniško lepo.« »Kot je človek
iz duše in telesa, mora tudi lepo imeti duhovno vsebino in čutno obliko, da nudi estetično ugodje«
/.../ Ker je Bog lepota sama in ima vsaka stvar /.../ iskro te lepote, tedaj bi bila naloga umetnosti od-
krivati to lepoto in nam jo v čutni obliki prikazovati. »V Bogu je tista metafizična trojica resnično,
dobro in lepo, eno ter isto. Kar torej ni resnično ali dobro, tudi ni transcendentalno lepo« in zato ne
more biti predmet umetnosti.
A. Ušeničnik, Izbrani spisi, II, Ljubljana 1940, 275–277.
35 A. Ušeničnik, O svobodni umetnosti, Izbrani spisi VI, Ljubljana 1940, 150.
