Page 45 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 45
Preliminarije za muzejsko padagogiko
hovnikov«, je v svoji knjigi iz leta 1908 zapisal: »Katero pošteno, sra-
mežljivo kmečko dekle bi si upalo stopiti med ljudi s tako izrezanim
oblačilom, kakor se slikajo sv. Barbara, sv. Katarina, sv. Magdalena itd.?
Kdo ne spozna, da tako oblačilo nikakor ne pristoja preblaženi, brezma-
dežni, prečisti devici Mariji? Toda koliko je podob Marijinih z golim
vratom!«30 Isti avtor renesančnim mojstrom očita, da so v navdušeno-
sti nad telesno lepoto upodabljali in vmeščali v oltarje na primer »sv. Bo-
štjana, sv. Agato, sv. Nežo, betlehemsko moritev ali sploh tvarine, pri ka-
terih je bilo mogoče pokazati lepoto telesa. /.../ Za ubogo dete so bile še
borne plenice prevelika potrata. Komaj so dali Gospodu na križu najpo-
trebnejše zagrinjalo. Oblačila, zlasti pri ženskih slikah, so imela namen,
da so še bolj odlikovala to, kar bi morala zakrivati. /.../ Koliko so take
podobe v cerkvah pokvarile ali vsaj pobožnost ovirale, da se duh verne-
ga kristjana ni mogel dvigniti više, to ve le Bog sam.«31 Tudi Suher je še
dobro desetletje pozneje o »nagoti« pisal iz podobnih pozicij kot Flis:
»Zlasti pa bode navadnemu gledalcu težko razlagati nagoto v umetnosti.
Kdor nima zmisla za anatomijo in prav nič znanja o njej ne more s pravim
očesom motriti umetnine te vrste. Gledal bode morda s poltenimi očmi
in ne bode videl lepote.«32
Leta 1879 je katoliška cerkev sprejela filozofijo Tomaža Akvinskega
za svojo uradno filozofijo. Razumljivo je, da je Flis kot predavatelj zgodo-
vine cerkvene umetnosti sledil duhu uradne cerkve. Ni pa bil edini, saj
je poleg njega tudi Anton Mahnič razvijal kritiko svobodomiselne kul-
ture z ortodoksnega katoliškega stališča. Zanj je prava tista umetnost, ki
temelji na katoliški ideji Boga in morale. Med drugim je zapisal: »Zato-
rej pa pravi slovenski umetnik je le tisti, ki Slovencem upodablja krščan-
sko čeznaturno lepoto, ali pa če tega neče, smemo zahtevati, naj vsaj ni-
česar ne izraža, kar je krščanstvu nasprotno, naj ne taji resnic, brez ka-
terih krščanstvo ostati ne more.«33 Vsaj do leta 1916 je Mahničevo pe-
30 J. Flis, Umetnost v bogočastni službi, Ljubljana 1908, 233–234.
31 N. d., 228–229.
32 F. Suher, Umetnost in vzgoja, Šolski tovariš (1920), št. 31, 3–4. Franc Suher (1861–1944) je bil
risar in strokovni pisec. Opravil je razne risarske tečaje (Gradec, Dunaj, Salzburg, zasebna šola v
Münchnu, tečaj na univerzi v Jeni), leta 1901 je postal učitelj, pozneje je bil profesor risanja na uči-
teljišču vse do upokojitve (1925). V člankih obravnava umetnostno in etično vzgojo na šolah I. sto-
pnje; predloge za preoblikovanje šolstva; pisal o pomenu risanja. Omenimo še njegov članek Osa-
mosvojimo se! ( SN 1920, št. 35), ki govori o škodljivih vplivih modernih tujih umetniških zgledov.
Izzval je odgovor dr. K. Dobida (Naprej (1920), št. 40) (Dbd. [K. Dobida], Slovenski biografski le-
ksikon, tretja knjiga, Ljubljana 1960–1970, 544).
33 Za neotomiste (Mahniča, Ušeničnika in Flisa) velja sodba, da priznavajo samo eno dogmo in eno
normo; »pojmovna trojica resničnega, dobrega in lepega je edina metafizika, ki jo uravnavata in do-
hovnikov«, je v svoji knjigi iz leta 1908 zapisal: »Katero pošteno, sra-
mežljivo kmečko dekle bi si upalo stopiti med ljudi s tako izrezanim
oblačilom, kakor se slikajo sv. Barbara, sv. Katarina, sv. Magdalena itd.?
Kdo ne spozna, da tako oblačilo nikakor ne pristoja preblaženi, brezma-
dežni, prečisti devici Mariji? Toda koliko je podob Marijinih z golim
vratom!«30 Isti avtor renesančnim mojstrom očita, da so v navdušeno-
sti nad telesno lepoto upodabljali in vmeščali v oltarje na primer »sv. Bo-
štjana, sv. Agato, sv. Nežo, betlehemsko moritev ali sploh tvarine, pri ka-
terih je bilo mogoče pokazati lepoto telesa. /.../ Za ubogo dete so bile še
borne plenice prevelika potrata. Komaj so dali Gospodu na križu najpo-
trebnejše zagrinjalo. Oblačila, zlasti pri ženskih slikah, so imela namen,
da so še bolj odlikovala to, kar bi morala zakrivati. /.../ Koliko so take
podobe v cerkvah pokvarile ali vsaj pobožnost ovirale, da se duh verne-
ga kristjana ni mogel dvigniti više, to ve le Bog sam.«31 Tudi Suher je še
dobro desetletje pozneje o »nagoti« pisal iz podobnih pozicij kot Flis:
»Zlasti pa bode navadnemu gledalcu težko razlagati nagoto v umetnosti.
Kdor nima zmisla za anatomijo in prav nič znanja o njej ne more s pravim
očesom motriti umetnine te vrste. Gledal bode morda s poltenimi očmi
in ne bode videl lepote.«32
Leta 1879 je katoliška cerkev sprejela filozofijo Tomaža Akvinskega
za svojo uradno filozofijo. Razumljivo je, da je Flis kot predavatelj zgodo-
vine cerkvene umetnosti sledil duhu uradne cerkve. Ni pa bil edini, saj
je poleg njega tudi Anton Mahnič razvijal kritiko svobodomiselne kul-
ture z ortodoksnega katoliškega stališča. Zanj je prava tista umetnost, ki
temelji na katoliški ideji Boga in morale. Med drugim je zapisal: »Zato-
rej pa pravi slovenski umetnik je le tisti, ki Slovencem upodablja krščan-
sko čeznaturno lepoto, ali pa če tega neče, smemo zahtevati, naj vsaj ni-
česar ne izraža, kar je krščanstvu nasprotno, naj ne taji resnic, brez ka-
terih krščanstvo ostati ne more.«33 Vsaj do leta 1916 je Mahničevo pe-
30 J. Flis, Umetnost v bogočastni službi, Ljubljana 1908, 233–234.
31 N. d., 228–229.
32 F. Suher, Umetnost in vzgoja, Šolski tovariš (1920), št. 31, 3–4. Franc Suher (1861–1944) je bil
risar in strokovni pisec. Opravil je razne risarske tečaje (Gradec, Dunaj, Salzburg, zasebna šola v
Münchnu, tečaj na univerzi v Jeni), leta 1901 je postal učitelj, pozneje je bil profesor risanja na uči-
teljišču vse do upokojitve (1925). V člankih obravnava umetnostno in etično vzgojo na šolah I. sto-
pnje; predloge za preoblikovanje šolstva; pisal o pomenu risanja. Omenimo še njegov članek Osa-
mosvojimo se! ( SN 1920, št. 35), ki govori o škodljivih vplivih modernih tujih umetniških zgledov.
Izzval je odgovor dr. K. Dobida (Naprej (1920), št. 40) (Dbd. [K. Dobida], Slovenski biografski le-
ksikon, tretja knjiga, Ljubljana 1960–1970, 544).
33 Za neotomiste (Mahniča, Ušeničnika in Flisa) velja sodba, da priznavajo samo eno dogmo in eno
normo; »pojmovna trojica resničnega, dobrega in lepega je edina metafizika, ki jo uravnavata in do-
