Page 44 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 44
Homo spectator
Še toliko bolj je bil seveda nezaželen akt. Zanimivo je, da v sloven-
skem slikarstvu 19. stoletja tako rekoč ni golote. Urednik revije Dom in
svet Frančišek Lampe je leta 1897 jasno povedal, kakšno je njegovo mne-
nje o upodabljanju golote. »Naga, naslikana ali vdolbljena človeška posta-
va je po naših pojmih naravno slab umotvor, ker ni v tem izražena nobena
dobra misel ali ideja. Kakor zahteva spodobnost, da je človek pri nas popol-
noma, v vročih krajih pa vsaj deloma odet, tako zahteva tudi nravnost, da
je kip odet ali ima naslikana postava obleko. Saj ne slika noben slikar in ne
kleše noben kipar svoje podobe samo zato, da bi se učil na njej sestave člo-
veškega telesa.«27
Še leta 1899, ko so potekale priprave na prvo slovensko umetnostno raz-
stavo, je bilo zahtevano, »da naj bodo vsaktere nuditete že a priori izključe-
ne«, ker »so nravnost in verski čut žaleče slike«. Puharjeva ugotavlja, da
so »traserji meje med moralo in nemoralo postavljali toliko strožje zahte-
ve, kadar je šlo za otroke. Po njihovem mnenju bi morali starši že ob rojstvu
prvega otroka odstraniti s sten vse slike z golimi figurami – tudi reproduk-
cije antičnih umetnin. /.../ Zatrdno je mogoče reči le to, da si je slovenska
družba 19. stoletja na moč prizadevala delovati karseda brezspolno. Vseka-
kor dosti bolj, kot se je to dogajalo v prenekateri deželi Evrope, pa čeravno
je v njih vladala tista stroga morala, ki se jo je oprijelo ime viktorijanska.«28
Zagotovo pa so v slovenskih domovih, podobno kot v sosednjih deželah,
visele na stenah nabožne podobe, ki so bile mladostnikom zgled za čistost
in ponižnost. Tudi nabožni ikonografski modeli naj bi namreč, kot pou-
darja Michele De Giorgio, po prepričanju, ki je prevladovalo v drugi polo-
vici 19. stoletja, prispevali k vzdrževanju stroge morale. Zato so podobe z
religiozno motiviko vedno pogosteje krasile stanovanjske prostore.29
Domači varuhi morale pa niso bili zadovoljni niti z vsemi umetniškimi
deli v cerkvah. Svarili so duhovnike, naj ne dopustijo, da bi slikarji svetni-
ke upodabljali po »izpridenem, čute dražečem okusu«. Že omenjeni Flis, ki
si je prizadeval, da bi »vsaj cerkvena umetnost ostala pod nadzorstvom du-
27 F. Lampe, Cvetje s polja modroslovja, Dom in svet (1897), 741. Ko je Izidor Cankar evidenti-
ral in opisoval Langusove risanke, je ugotovil: »Nekaterim moškim aktom so bili kasneje dosta-
vljeni figovi listi, kjer se je zdelo potrebno, ali enkrat pasica okrog ledij, kar si je najlaže pojasniti
s tem, da je Langus prinesel risanko s seboj domov, kjer ni bilo ozračja rimske akademije, in da so
se prilagodile umetnostnim predstavam svoje okolice. Vendar risba listov kaže, da jih je izvršila
tuja roka.« I. Cankar, Langusove risanke, Ljubljana 1957, 5.
28 A. Puhar, Prvotno besedilo življenja, Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju, Za-
greb 1982, 260.
29 M. De Giorgio, Il modello cattolico, v: G. Duby, M. Perrot, Storia delle donne in occidente,
Bari 1991, 176.
Še toliko bolj je bil seveda nezaželen akt. Zanimivo je, da v sloven-
skem slikarstvu 19. stoletja tako rekoč ni golote. Urednik revije Dom in
svet Frančišek Lampe je leta 1897 jasno povedal, kakšno je njegovo mne-
nje o upodabljanju golote. »Naga, naslikana ali vdolbljena človeška posta-
va je po naših pojmih naravno slab umotvor, ker ni v tem izražena nobena
dobra misel ali ideja. Kakor zahteva spodobnost, da je človek pri nas popol-
noma, v vročih krajih pa vsaj deloma odet, tako zahteva tudi nravnost, da
je kip odet ali ima naslikana postava obleko. Saj ne slika noben slikar in ne
kleše noben kipar svoje podobe samo zato, da bi se učil na njej sestave člo-
veškega telesa.«27
Še leta 1899, ko so potekale priprave na prvo slovensko umetnostno raz-
stavo, je bilo zahtevano, »da naj bodo vsaktere nuditete že a priori izključe-
ne«, ker »so nravnost in verski čut žaleče slike«. Puharjeva ugotavlja, da
so »traserji meje med moralo in nemoralo postavljali toliko strožje zahte-
ve, kadar je šlo za otroke. Po njihovem mnenju bi morali starši že ob rojstvu
prvega otroka odstraniti s sten vse slike z golimi figurami – tudi reproduk-
cije antičnih umetnin. /.../ Zatrdno je mogoče reči le to, da si je slovenska
družba 19. stoletja na moč prizadevala delovati karseda brezspolno. Vseka-
kor dosti bolj, kot se je to dogajalo v prenekateri deželi Evrope, pa čeravno
je v njih vladala tista stroga morala, ki se jo je oprijelo ime viktorijanska.«28
Zagotovo pa so v slovenskih domovih, podobno kot v sosednjih deželah,
visele na stenah nabožne podobe, ki so bile mladostnikom zgled za čistost
in ponižnost. Tudi nabožni ikonografski modeli naj bi namreč, kot pou-
darja Michele De Giorgio, po prepričanju, ki je prevladovalo v drugi polo-
vici 19. stoletja, prispevali k vzdrževanju stroge morale. Zato so podobe z
religiozno motiviko vedno pogosteje krasile stanovanjske prostore.29
Domači varuhi morale pa niso bili zadovoljni niti z vsemi umetniškimi
deli v cerkvah. Svarili so duhovnike, naj ne dopustijo, da bi slikarji svetni-
ke upodabljali po »izpridenem, čute dražečem okusu«. Že omenjeni Flis, ki
si je prizadeval, da bi »vsaj cerkvena umetnost ostala pod nadzorstvom du-
27 F. Lampe, Cvetje s polja modroslovja, Dom in svet (1897), 741. Ko je Izidor Cankar evidenti-
ral in opisoval Langusove risanke, je ugotovil: »Nekaterim moškim aktom so bili kasneje dosta-
vljeni figovi listi, kjer se je zdelo potrebno, ali enkrat pasica okrog ledij, kar si je najlaže pojasniti
s tem, da je Langus prinesel risanko s seboj domov, kjer ni bilo ozračja rimske akademije, in da so
se prilagodile umetnostnim predstavam svoje okolice. Vendar risba listov kaže, da jih je izvršila
tuja roka.« I. Cankar, Langusove risanke, Ljubljana 1957, 5.
28 A. Puhar, Prvotno besedilo življenja, Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju, Za-
greb 1982, 260.
29 M. De Giorgio, Il modello cattolico, v: G. Duby, M. Perrot, Storia delle donne in occidente,
Bari 1991, 176.
