Page 41 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 41
Preliminarije za muzejsko padagogiko
dovanja. Tako v obliki kontinuitete in prisile zagotavlja določeno rast, do-
ločeno ubogljivost in določeno kvalifikacijo.«18
Program je zelo natančno določal in razčlenjeval učno snov do najpre-
prostejših elementov. Vsakemu učencu je bilo treba glede na njegovo starost,
spol in stan predpisovati vaje, ki naj bi mu ustrezale. Tako je bil sleherni po-
sameznik zajet v serijo vaj, ki je specifično opredeljevala njegovo raven in sto-
pnjo.19 Program se je razlikoval tudi glede na spol učencev. Deklicam je bilo
namenjeno manj ur pouka kot dečkom. Predpisano jim je bilo risanje plo-
skovitih okraskov, izvedenih z linijami. Poleg tega so morale deklice po-
vezovati risarske naloge z ročnim delom, medtem ko so dečki na višji sto-
pnji prerisovali geometrične okraske, stilizirali oblike listov in cvetic, risali
predmete (vrata, peč, okno) s čelne strani.20
V nasprotju s tem so pobudniki za posodobljen pouk vztrajali pri od-
pravi teh okostenelih metod z geslom: »Stigme proč iz šole!«21 Zahteva-
li pa so tudi odpravo pikčastih risank in uvedbo nove metode risanja, ki bi
temeljila na »risanju po naravi«. V ta namen so priporočali kot predloge
umetniška dela, kajti: »vsaka šola, ki bo hotela imeti dobre risarje, bo mo-
rala imeti kar največ mogoče dobrih, popolnih slik. Brez teh ni, in ne bo
dobrih risarjev. /.../ Kolikor več slik vidijo otroci, tem preje in tem bolje se
privadijo gledati‚ ‘s pravim očesom‘ naravo in slike.«22
Drug anonimni pisec priporoča uporabo slike v korist nazornemu pou-
ku in hkrati ugotavlja, da je slika primeren pripomoček proti učenju na pa-
met. »Po našem mnenju,« pravi, »bi ne smela nobena šola biti brez sveto-
pisemskih slik; saj je docela nemogoče, da bi se brez teh slik poučeval vero-
nauk nazorno. Skušnja nas uči, da se po večini naših šol otrokom veronauk
preveč mehanično in s silo utepa v glavo. Namesto, da bi veroučitelj na pod-
stavi svetopisemske slike razlagal otrokom veronauk, pa pusti 3–6 ali več
strani učencem mehanično prebrati in to se morajo do prihodnje ure nau-
čiti na pamet. Ni nam treba povdarjati, da se s tako ‚metodo‘ učencem ne
vzbuja ljubezen do predmeta, doseže se s takim postopanjem baš nasprotni
namen: otroci se vsled tega veronauka že od daleč boje.«23
Spet drugi meni, da »estetski čut zadušimo, če ga ne gojimo,« in
da »pri šolskih izprehodih in izletih lahko mnogo storimo za umetni-
18 M. Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, 159.
19 N. d., 157.
20 M. Kranjc, n. d., n. m.
21 I. Šega, Risanje v ljudski šoli z ozirom na razmere sedanjosti, Popotnik (1904), 267.
22 I. Šega, n. d., 268.
23 Svetopisemske slike Starega in Novega zakona, Učiteljski tovariš (1902), 24.
dovanja. Tako v obliki kontinuitete in prisile zagotavlja določeno rast, do-
ločeno ubogljivost in določeno kvalifikacijo.«18
Program je zelo natančno določal in razčlenjeval učno snov do najpre-
prostejših elementov. Vsakemu učencu je bilo treba glede na njegovo starost,
spol in stan predpisovati vaje, ki naj bi mu ustrezale. Tako je bil sleherni po-
sameznik zajet v serijo vaj, ki je specifično opredeljevala njegovo raven in sto-
pnjo.19 Program se je razlikoval tudi glede na spol učencev. Deklicam je bilo
namenjeno manj ur pouka kot dečkom. Predpisano jim je bilo risanje plo-
skovitih okraskov, izvedenih z linijami. Poleg tega so morale deklice po-
vezovati risarske naloge z ročnim delom, medtem ko so dečki na višji sto-
pnji prerisovali geometrične okraske, stilizirali oblike listov in cvetic, risali
predmete (vrata, peč, okno) s čelne strani.20
V nasprotju s tem so pobudniki za posodobljen pouk vztrajali pri od-
pravi teh okostenelih metod z geslom: »Stigme proč iz šole!«21 Zahteva-
li pa so tudi odpravo pikčastih risank in uvedbo nove metode risanja, ki bi
temeljila na »risanju po naravi«. V ta namen so priporočali kot predloge
umetniška dela, kajti: »vsaka šola, ki bo hotela imeti dobre risarje, bo mo-
rala imeti kar največ mogoče dobrih, popolnih slik. Brez teh ni, in ne bo
dobrih risarjev. /.../ Kolikor več slik vidijo otroci, tem preje in tem bolje se
privadijo gledati‚ ‘s pravim očesom‘ naravo in slike.«22
Drug anonimni pisec priporoča uporabo slike v korist nazornemu pou-
ku in hkrati ugotavlja, da je slika primeren pripomoček proti učenju na pa-
met. »Po našem mnenju,« pravi, »bi ne smela nobena šola biti brez sveto-
pisemskih slik; saj je docela nemogoče, da bi se brez teh slik poučeval vero-
nauk nazorno. Skušnja nas uči, da se po večini naših šol otrokom veronauk
preveč mehanično in s silo utepa v glavo. Namesto, da bi veroučitelj na pod-
stavi svetopisemske slike razlagal otrokom veronauk, pa pusti 3–6 ali več
strani učencem mehanično prebrati in to se morajo do prihodnje ure nau-
čiti na pamet. Ni nam treba povdarjati, da se s tako ‚metodo‘ učencem ne
vzbuja ljubezen do predmeta, doseže se s takim postopanjem baš nasprotni
namen: otroci se vsled tega veronauka že od daleč boje.«23
Spet drugi meni, da »estetski čut zadušimo, če ga ne gojimo,« in
da »pri šolskih izprehodih in izletih lahko mnogo storimo za umetni-
18 M. Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, 159.
19 N. d., 157.
20 M. Kranjc, n. d., n. m.
21 I. Šega, Risanje v ljudski šoli z ozirom na razmere sedanjosti, Popotnik (1904), 267.
22 I. Šega, n. d., 268.
23 Svetopisemske slike Starega in Novega zakona, Učiteljski tovariš (1902), 24.
