Page 40 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 40
Homo spectator
ga časa. Toda študijska dvorna komisija je učitelje risanja večkrat opozori-
la, da učenci ne smejo risati krajine in se ne smejo ukvarjati z risbami ume-
tnikov. Zato so jim predpisali naslednje: »Učenci naj rišejo z ravnilom in
šestilom razne geometrične like, pa tudi prostoročno dorske in jonske ste-
bre, okraske, liste, rozete, ornamente, arabeske, cvetlice itd., vse po predlo-
gah, kar bodo pač potrebovali pri obrtniškem delu.«15
V dvajsetih letih 19. stoletja so v Ljubljani ustanovili tudi posebno ri-
sarsko šolo. Risanje, ki je bilo podrejeno praktičnim smotrom, učencev
ni moglo zadovoljiti. Zato je neki učitelj risanja predlagal, naj bi dijakom
dovolili tudi risanje krajine in ljudi, »kolikor je to združljivo s čutom za
nravnost.«16 Toda njegov predlog je bil zavrnjen.
Leta 1869 so na Kranjskem sprejeli tretji avstrijski šolski zakon in uve-
dli v vse osnovne in meščanske šole nov predmet: risanje in nauk o geome-
tričnih oblikah. Učni načrt precizira za vsak razred in za vsako starostno
stopnjo poseben, stopnjevan program. Glavni smoter predpisuje, da morajo
učenci predvsem vaditi oko in roko. V ta namen so razvili posebne metode:
metodo prerisovanja, shematično metodo, stigmografično metodo in risa-
nje po diktatu. Kako mehanično je potekal pouk, je razvidno v leta 1874
izdani odredbi, ki se glasi: »Vsi otroci delajo isto nalogo. Vse oblike, ki jih
bodo učenci risali, morajo učitelji najprej narisati na tablo, s primerno ob-
razložitvijo. Nato jih učenci prerisujejo. Učitelj lahko na spodnji stopnji
uporablja pri risanju stigmografično metodo.«17 V risankah in na šolski ta-
bli so bile v enakomernih presledkih razvrščene pike, ki so oblikovale mre-
žo kvadratov. Naloga učencev je bila, da so po učiteljevem vzorcu na tabli
prerisovaje vlekli črte. Navodila so tudi opominjala, da morajo učitelji z ra-
stočo ročno spretnostjo razdalje med stigmami (pikami) povečati, kajti s
tem so pripravljali učenčev prehod k prostoročnemu risanju.
Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj je mogoče doseči z naštetimi meto-
dami. Gotovo ne samo tistega, kar je opredeljeval glavni smoter, to je vadi-
ti oko in roko. Kajti vaja je, kot poudarja Foucault, disciplinska tehnika, »s
katero telesom vsilimo hkrati ponavljalne in različne, a vselej stopnjevane
naloge. Vaja s tem, da usmeri obnašanje h končnemu stanju, omogoča ne-
nehno karakteriziranje posameznika, bodisi v razmerju do tega konca, bo-
disi v razmerju do drugih posameznikov, bodisi v razmerju do vrste napre-
15 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, II., Ljubljana 1964, 192.
16 N. d., 242–243.
17 M. Krajnc, Od pouka do likovne umetnostne vzgoje, v: Od risanja do likovne vzgoje, Ljublja-
na 1982, b. p.
ga časa. Toda študijska dvorna komisija je učitelje risanja večkrat opozori-
la, da učenci ne smejo risati krajine in se ne smejo ukvarjati z risbami ume-
tnikov. Zato so jim predpisali naslednje: »Učenci naj rišejo z ravnilom in
šestilom razne geometrične like, pa tudi prostoročno dorske in jonske ste-
bre, okraske, liste, rozete, ornamente, arabeske, cvetlice itd., vse po predlo-
gah, kar bodo pač potrebovali pri obrtniškem delu.«15
V dvajsetih letih 19. stoletja so v Ljubljani ustanovili tudi posebno ri-
sarsko šolo. Risanje, ki je bilo podrejeno praktičnim smotrom, učencev
ni moglo zadovoljiti. Zato je neki učitelj risanja predlagal, naj bi dijakom
dovolili tudi risanje krajine in ljudi, »kolikor je to združljivo s čutom za
nravnost.«16 Toda njegov predlog je bil zavrnjen.
Leta 1869 so na Kranjskem sprejeli tretji avstrijski šolski zakon in uve-
dli v vse osnovne in meščanske šole nov predmet: risanje in nauk o geome-
tričnih oblikah. Učni načrt precizira za vsak razred in za vsako starostno
stopnjo poseben, stopnjevan program. Glavni smoter predpisuje, da morajo
učenci predvsem vaditi oko in roko. V ta namen so razvili posebne metode:
metodo prerisovanja, shematično metodo, stigmografično metodo in risa-
nje po diktatu. Kako mehanično je potekal pouk, je razvidno v leta 1874
izdani odredbi, ki se glasi: »Vsi otroci delajo isto nalogo. Vse oblike, ki jih
bodo učenci risali, morajo učitelji najprej narisati na tablo, s primerno ob-
razložitvijo. Nato jih učenci prerisujejo. Učitelj lahko na spodnji stopnji
uporablja pri risanju stigmografično metodo.«17 V risankah in na šolski ta-
bli so bile v enakomernih presledkih razvrščene pike, ki so oblikovale mre-
žo kvadratov. Naloga učencev je bila, da so po učiteljevem vzorcu na tabli
prerisovaje vlekli črte. Navodila so tudi opominjala, da morajo učitelji z ra-
stočo ročno spretnostjo razdalje med stigmami (pikami) povečati, kajti s
tem so pripravljali učenčev prehod k prostoročnemu risanju.
Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj je mogoče doseči z naštetimi meto-
dami. Gotovo ne samo tistega, kar je opredeljeval glavni smoter, to je vadi-
ti oko in roko. Kajti vaja je, kot poudarja Foucault, disciplinska tehnika, »s
katero telesom vsilimo hkrati ponavljalne in različne, a vselej stopnjevane
naloge. Vaja s tem, da usmeri obnašanje h končnemu stanju, omogoča ne-
nehno karakteriziranje posameznika, bodisi v razmerju do tega konca, bo-
disi v razmerju do drugih posameznikov, bodisi v razmerju do vrste napre-
15 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, II., Ljubljana 1964, 192.
16 N. d., 242–243.
17 M. Krajnc, Od pouka do likovne umetnostne vzgoje, v: Od risanja do likovne vzgoje, Ljublja-
na 1982, b. p.
