Page 39 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 39
Preliminarije za muzejsko padagogiko
prli komaj leta 1909.10 Do takrat ni bilo ne v Ljubljani ne kje drugje na Slo-
venskem stalnega umetnostnega razstavnega prostora. Slikarji so svoja dela
razstavljali v izložbenih oknih trgovin. A tudi odprtje tega razstavišča še ni
bilo dovolj, da bi se otroci v njem lahko seznanjali z razstavljenimi likovnimi
deli. O tem nas prepričuje zapis iz leta 1909: »Obisk razstav vsakršne vrste
priporočati je le odraslim. Otroke v umetniške razstave seboj jemati ne kaže;
zakaj umetniške proizvode more le presojati dozorel razum. Zato svetujemo,
otroke voditi le v take razstave, katere so njih razumu prikladne.«11 Nasle-
dnje besede pa avtor očitno nameni odraslim obiskovalcem razstave: »Da pa
imaš pravi okus ogledovanja, dobodi si katalog razstavljenih del. S tem si pri-
hraniš nepotrebno in često nadležno izpraševanje. Varuj se pred vsem, da ne
boš vsiljiv, da ne ogovarjaš znancev, se ne vmešavaš v njih pogovore ter jih ne
vprašaš za njihovo mnenje ter da jim tudi svojega mnenja ne vsiljuješ. Niko-
li se ne postavljaj pred predmete tako, da bi drugim zapiral razgled. Strokov-
no kritiko o umetniških proizvodih prepuščaj onim, ki so v dotični vedi stro-
kovnjaki, kajti predrzno in smešno je, ako se nesposobni spušča s kakim stro-
kovnjakom v tem oziru v razgovor.« 12
Obanalizičlankov o umetnostni vzgoji, kisojihrazličniavtorjiobjavilivUči-
teljskem tovaršu (pozneje »tovarišu«), Popotniku in še kakšnem pedagoškem
časopisu, se bo tudi pokazalo, da šola deluje kot ideološki aparat, kajti »v šol-
skem procesu se državni interes najbolj neposredno vsiljuje kot osebni inte-
res slehernega posameznika, saj v učnem procesu prvin izobraževanja, uspo-
sabljanja in osebnostnega zorenja dobesedno ni mogoče razločiti od vzgojnih
prvin, tj. od družbenega prilagajanja, ideološke dresure in discipliniranja.«13
V nadaljevanju se bomo najprej osredotočili prav na zadnji del citata in po-
skušali pokazati, da imamo lahko tedanje šolske metode učenja risanja, po-
dobno kot pri Foucaultu opisane metode učenja pisanja, za zgled, kako je
učenje osnovnih, na videz nevtralnih likovnih tehnik, že v službi disciplinske
oblasti, ki si prizadeva »izdelati« izurjeno in hkrati podrejeno telo.14
V prvi polovici 19. stoletja so v naših šolah predvsem učencem, ki so se
odločali za praktične poklice, odmerili za risanje kar tretjino vsega učne-
10 Društvo Narodna galerija, ki je bilo ustanovljeno leta 1918, je zbirko javno predstavilo leta
1919 v Kresiji, v poslopju Narodnega doma pa prvič konec leta 1927.
11 E. Rozman, O dostojnosti, Ljubljana 1909, 18. Med drugim pisec tudi svetuje: »Dežnike in pa-
lice oddado se vratarju (portirju), jih sabo jemati, bilo bi nedostojno.«
12 N. d., 18.
13 R. Močnik, B. Rotar, Šola – poglavitna kulturna ustanova sodobnih družb, Naši razgledi (10.
september 1982), 481.
14 M. Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, 136–138; Prim.: L. Tavčar, Iz zgodovine vzgoje: ri-
sanje in nadzorovanje telesa, Problemi – Šolsko polje (1988), št. 11, 132–135.
prli komaj leta 1909.10 Do takrat ni bilo ne v Ljubljani ne kje drugje na Slo-
venskem stalnega umetnostnega razstavnega prostora. Slikarji so svoja dela
razstavljali v izložbenih oknih trgovin. A tudi odprtje tega razstavišča še ni
bilo dovolj, da bi se otroci v njem lahko seznanjali z razstavljenimi likovnimi
deli. O tem nas prepričuje zapis iz leta 1909: »Obisk razstav vsakršne vrste
priporočati je le odraslim. Otroke v umetniške razstave seboj jemati ne kaže;
zakaj umetniške proizvode more le presojati dozorel razum. Zato svetujemo,
otroke voditi le v take razstave, katere so njih razumu prikladne.«11 Nasle-
dnje besede pa avtor očitno nameni odraslim obiskovalcem razstave: »Da pa
imaš pravi okus ogledovanja, dobodi si katalog razstavljenih del. S tem si pri-
hraniš nepotrebno in često nadležno izpraševanje. Varuj se pred vsem, da ne
boš vsiljiv, da ne ogovarjaš znancev, se ne vmešavaš v njih pogovore ter jih ne
vprašaš za njihovo mnenje ter da jim tudi svojega mnenja ne vsiljuješ. Niko-
li se ne postavljaj pred predmete tako, da bi drugim zapiral razgled. Strokov-
no kritiko o umetniških proizvodih prepuščaj onim, ki so v dotični vedi stro-
kovnjaki, kajti predrzno in smešno je, ako se nesposobni spušča s kakim stro-
kovnjakom v tem oziru v razgovor.« 12
Obanalizičlankov o umetnostni vzgoji, kisojihrazličniavtorjiobjavilivUči-
teljskem tovaršu (pozneje »tovarišu«), Popotniku in še kakšnem pedagoškem
časopisu, se bo tudi pokazalo, da šola deluje kot ideološki aparat, kajti »v šol-
skem procesu se državni interes najbolj neposredno vsiljuje kot osebni inte-
res slehernega posameznika, saj v učnem procesu prvin izobraževanja, uspo-
sabljanja in osebnostnega zorenja dobesedno ni mogoče razločiti od vzgojnih
prvin, tj. od družbenega prilagajanja, ideološke dresure in discipliniranja.«13
V nadaljevanju se bomo najprej osredotočili prav na zadnji del citata in po-
skušali pokazati, da imamo lahko tedanje šolske metode učenja risanja, po-
dobno kot pri Foucaultu opisane metode učenja pisanja, za zgled, kako je
učenje osnovnih, na videz nevtralnih likovnih tehnik, že v službi disciplinske
oblasti, ki si prizadeva »izdelati« izurjeno in hkrati podrejeno telo.14
V prvi polovici 19. stoletja so v naših šolah predvsem učencem, ki so se
odločali za praktične poklice, odmerili za risanje kar tretjino vsega učne-
10 Društvo Narodna galerija, ki je bilo ustanovljeno leta 1918, je zbirko javno predstavilo leta
1919 v Kresiji, v poslopju Narodnega doma pa prvič konec leta 1927.
11 E. Rozman, O dostojnosti, Ljubljana 1909, 18. Med drugim pisec tudi svetuje: »Dežnike in pa-
lice oddado se vratarju (portirju), jih sabo jemati, bilo bi nedostojno.«
12 N. d., 18.
13 R. Močnik, B. Rotar, Šola – poglavitna kulturna ustanova sodobnih družb, Naši razgledi (10.
september 1982), 481.
14 M. Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, 136–138; Prim.: L. Tavčar, Iz zgodovine vzgoje: ri-
sanje in nadzorovanje telesa, Problemi – Šolsko polje (1988), št. 11, 132–135.
