Page 38 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 38
Homo spectator
Preden bomo v zadnjem poglavju poskušali narediti korak v tej smeri,
bomo v nadaljnjih tematskih sklopih najprej prikazali, v kakšnem konte-
kstu so se pri nas od druge polovice 19. stoletja pa nekako tja do konca tri-
desetih let 20. stoletja oblikovali elementi šolske »metodike opazovanja li-
kovnih del« kot predhodnice muzejske pedagogike.
Janez Flis, predavatelj zgodovine cerkvene umetnosti v Ljubljani, je leta
1885 objavil knjigo Stavbinski slogi,7 ki je ni namenil zgolj izobraženim Slo-
vencem, marveč širšemu krogu bralcev: rokodelcem, obrtnim šolam, učite-
ljem in zlasti duhovnikom kot pripomoček k dvigu do višje omike. V uvo-
du je zapisal: »Prišedši v mesto znamenito v zgodovinskem in umetnostnem
oziru, ogledamo si najprej stare ali nove monumentalne stavbine, zlasti cer-
kve; kaj bi koristilo ogledovalcu samo gledanje, če pa v stavbarstvu, o raznih
slogih, o razvoju in zgodovini nima pojma? Zgolj ogledovanje mu ne bo daja-
lo nikakršnega duševnega užitka.«8 Da je knjigo namenil predvsem duhov-
nikom, ni nič nenavadnega, saj so bili v 19. stoletju pri nas najpomembnej-
ši naročniki umetnin prav duhovniki, in tudi umetnostno zgodovino so na
Slovenskem sprva predavali kot zgodovino cerkvene umetnosti. Zanimivo pa
je, da je neki pisec v Popotniku iz leta 1883, torej že dve leti pred izidom Fli-
sove knjige, učiteljem kot primer učnega poskusa iz nazornega pouka predla-
gal, kako naj učencem razložijo »notranjo vredbo cerkve« in pripisal vpra-
šanja, s katerimi naj bi spodbudili učence k opazovanju.9
Slovenskim učencem je cerkev še nekaj desetletij nadomeščala galerijo,
kajti najstarejše ljubljansko umetniško razstavišče, Jakopičev paviljon, so od-
7 J. Flis, Stavbinski slogi zlasti krščanski, njih razvoj in kratka zgodovina z dodatkom o zidanji in
popravljanji cerkva, Ljubljana 1885. Knjiga je zanimiva tudi zaradi proučevanja razvoja sloven-
ske strokovne terminologije. V njej so že uporabljeni izrazi: arhitektura, skulptura, slikarstvo in
ne več zidarstvo, dolbništvo in obrazništvo, kakor jih zasledimo v članku, ki ga je leta 1869 obja-
vil neki anonimni pisec v Učiteljskem tovaršu, ko je pojasnjeval posamezne zvrsti lepih umetno-
sti z besedami: »Zidarstvo je umetnost, ki se kaže ne le pri poslopjih za vsakdanje potrebe, tem-
več posebno po tem, da so zidarije ali stavbe posebno dobro razmerjene, izdelane in razdeljene.
/.../ Dolbništvo je umetnost, ki se kaže pri podobah iz kamna ali iz drugih priprav. Lepa podoba
budi in vnema v človeku lepe misli in mu povzdiguje duha. Stara ljudstva so delala podobe svojih
bogov, slavnih rojakov in junakov, da so jih tako hranili večnemu spominu. Obrazništvo je ume-
tnost, ki to, kar dela podoborez, kaže z barvo na platnu ali papirji. Tisti obrazov ali malar je ume-
tnik, ki podobo tako izobrazi, da se v nji razodeva duh in lastnost tiste osebe ali reči, ktero hoče
staviti pred oči. Naj večji umetniki tej vrste so bili Rafael, Ticjan i. dr.« Lepe umetnosti, Učitelj-
ski tovarš, list za šolo in dom (1869), 107–108.
8 J. Flis, Stavbinski slogi, 1.
9 -pr-, Učni poskus iz nazornega pouka, Popotnik (1883), 33.
»Kake so stene v cerkvi? Pobeljene ali pomalane? Je tudi strop pobeljen ali pomalan? /.../
Veliki oltar
Kaj stoji predi ob steni? Kaj je v oltarji? Svetniki. Kteri svetnik je v naši cerkvi sredi velikega oltarja?
Sv. Jurij, sv. Jernej /.../ Pravimo, naša cerkev je posvečena sv. Juriju, itd.«
Preden bomo v zadnjem poglavju poskušali narediti korak v tej smeri,
bomo v nadaljnjih tematskih sklopih najprej prikazali, v kakšnem konte-
kstu so se pri nas od druge polovice 19. stoletja pa nekako tja do konca tri-
desetih let 20. stoletja oblikovali elementi šolske »metodike opazovanja li-
kovnih del« kot predhodnice muzejske pedagogike.
Janez Flis, predavatelj zgodovine cerkvene umetnosti v Ljubljani, je leta
1885 objavil knjigo Stavbinski slogi,7 ki je ni namenil zgolj izobraženim Slo-
vencem, marveč širšemu krogu bralcev: rokodelcem, obrtnim šolam, učite-
ljem in zlasti duhovnikom kot pripomoček k dvigu do višje omike. V uvo-
du je zapisal: »Prišedši v mesto znamenito v zgodovinskem in umetnostnem
oziru, ogledamo si najprej stare ali nove monumentalne stavbine, zlasti cer-
kve; kaj bi koristilo ogledovalcu samo gledanje, če pa v stavbarstvu, o raznih
slogih, o razvoju in zgodovini nima pojma? Zgolj ogledovanje mu ne bo daja-
lo nikakršnega duševnega užitka.«8 Da je knjigo namenil predvsem duhov-
nikom, ni nič nenavadnega, saj so bili v 19. stoletju pri nas najpomembnej-
ši naročniki umetnin prav duhovniki, in tudi umetnostno zgodovino so na
Slovenskem sprva predavali kot zgodovino cerkvene umetnosti. Zanimivo pa
je, da je neki pisec v Popotniku iz leta 1883, torej že dve leti pred izidom Fli-
sove knjige, učiteljem kot primer učnega poskusa iz nazornega pouka predla-
gal, kako naj učencem razložijo »notranjo vredbo cerkve« in pripisal vpra-
šanja, s katerimi naj bi spodbudili učence k opazovanju.9
Slovenskim učencem je cerkev še nekaj desetletij nadomeščala galerijo,
kajti najstarejše ljubljansko umetniško razstavišče, Jakopičev paviljon, so od-
7 J. Flis, Stavbinski slogi zlasti krščanski, njih razvoj in kratka zgodovina z dodatkom o zidanji in
popravljanji cerkva, Ljubljana 1885. Knjiga je zanimiva tudi zaradi proučevanja razvoja sloven-
ske strokovne terminologije. V njej so že uporabljeni izrazi: arhitektura, skulptura, slikarstvo in
ne več zidarstvo, dolbništvo in obrazništvo, kakor jih zasledimo v članku, ki ga je leta 1869 obja-
vil neki anonimni pisec v Učiteljskem tovaršu, ko je pojasnjeval posamezne zvrsti lepih umetno-
sti z besedami: »Zidarstvo je umetnost, ki se kaže ne le pri poslopjih za vsakdanje potrebe, tem-
več posebno po tem, da so zidarije ali stavbe posebno dobro razmerjene, izdelane in razdeljene.
/.../ Dolbništvo je umetnost, ki se kaže pri podobah iz kamna ali iz drugih priprav. Lepa podoba
budi in vnema v človeku lepe misli in mu povzdiguje duha. Stara ljudstva so delala podobe svojih
bogov, slavnih rojakov in junakov, da so jih tako hranili večnemu spominu. Obrazništvo je ume-
tnost, ki to, kar dela podoborez, kaže z barvo na platnu ali papirji. Tisti obrazov ali malar je ume-
tnik, ki podobo tako izobrazi, da se v nji razodeva duh in lastnost tiste osebe ali reči, ktero hoče
staviti pred oči. Naj večji umetniki tej vrste so bili Rafael, Ticjan i. dr.« Lepe umetnosti, Učitelj-
ski tovarš, list za šolo in dom (1869), 107–108.
8 J. Flis, Stavbinski slogi, 1.
9 -pr-, Učni poskus iz nazornega pouka, Popotnik (1883), 33.
»Kake so stene v cerkvi? Pobeljene ali pomalane? Je tudi strop pobeljen ali pomalan? /.../
Veliki oltar
Kaj stoji predi ob steni? Kaj je v oltarji? Svetniki. Kteri svetnik je v naši cerkvi sredi velikega oltarja?
Sv. Jurij, sv. Jernej /.../ Pravimo, naša cerkev je posvečena sv. Juriju, itd.«
