Page 37 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 37
Preliminarije za muzejsko padagogiko
leg tega so muzealci videli svoje poslanstvo v zbiranju, evidentiranju in kla-
sifikaciji muzealij ter ohranjevanju premične dediščine, ne pa v razvijanju
muzejske pedagogike. Zato se je muzejska pedagogika začela razvijati šele v
drugi polovici 20. stoletja, ko so v začetku šestdesetih let v galerijah in mu-
zejih zaposlili prve kustose pedagoge.5 Od takrat se je pedagoška dejavnost
v muzejih in galerijah precej razmahnila in dvignila na višjo kakovostno ra-
ven. Med drugim tudi zato, ker so kustosi pedagogi, ki so bili na tem po-
dročju samouki, dokaj uspešno prenašali v muzeje in galerije nekatere tuje
izkušnje in prilagajali za svoje potrebe šolske metode in oblike dela. Ker pa
ni nihče razvijal teorije muzejske pedagogike, smo na teoretskem področju
še vedno bolj ali manj na začetku.6 Da ima takšno stanje negativne posledi-
ce tudi za samo muzejsko prakso, niti ni treba posebej poudarjati.
ter Schmidtova zbirka žuželk.« (F. V. Lipič, Topografija c.–kr. deželnega glavnega mesta Ljubljane,
Ljubljana 1834 (ur. Z. Zupanič Slavec), Ljubljana 2003).
O muzeju ali galeriji, kjer bi razstavljali predvsem likovna dela, pa na Slovenskem, razen pisme-
nih pobud za ustanovitev »podružnice avstrijskega muzeja za umeteljnost in umeteljno obrtnost
na prid Kranjski«, v tem času ni mogoče govoriti (P. pl. Radics, Umeteljnost in umeteljna obr-
tnost Slovencev, Letopis Matice Slovenske, Ljubljana 1880, 58).
Leta 1888 so muzej preselili iz licejskega poslopja v novo stavbo, imenovano Rudolfinum, ki je
bila prvi namenski muzejski objekt v Sloveniji. Iz istega leta je ohranjen »Red /za/ obiskovanje
kranjskega deželnega muzeja /Rudolfinum/.«
»1. Muzejske zbirke je dovoljeno ogledovati vsak dan proti plačilu vstopnine 30 kr. za vsako osebo.
Vstopnice se dobivajo pri vratarji.
2. V obče je dovoljen vstop vsakemu brez vstopnice ob nedeljah od 10. do 12. ure, potem dijakom
srednjih šol ob sredah popoldne od 2. do 4. ure.
3. Učencem ljudskih šol dovoljen je vstop le v spremstvu in nadzorstvu svojih.
4. Zarad obiskovanja muzeja po posameznih razredih tukajšnjih ljudskih šol in druzih učilišč v sprem-
stvu učiteljev ob takih dnevih, ko ni dovoljen splošen vstop, treba se je poprej obrniti do muzejskega na-
čelništva.
5. Palice, dežniki in solnčniki naj se hranijo pri vratarji. Pse seboj jemati ali v muzeju tobak kaditi je
ojstro prepovedano.
6. Obiskujočemu občinstvu se priporoča, da pazi na snažnost muzejskih sob. Potipanje prosto sto-
ječih razstavljenih reči in steklenih šip razstavnih shramb je prepovedano.
7. Konec splošnega obiska naznanja se vselej s trikratnim zvonenjem.
Od deželnega odbora kranjskega. V Ljubljani dne 2. decembra 1888« (NŠALj: fond Alojzijevi-
šče /ŠAL/Al.,/ fasc. 2: Spisi 1867–1890).
5 Približno v istem času je prišlo do profesionalizacije izobraževalnega dela v muzejih in galerijah
(museum and gallery education) tudi v Angliji (E. Hooper-Greenhill, Museum and Gallery Educa-
tion, London 1994, 2). Tudi v Italiji je na primer Galleria Borghese, po kateri so se pozneje zgledo-
vali številni muzeji in galerije, začela razvijati pedagoško dejavnost (attività didattica) konec petde-
setih let (P. Della Pergola, Premessa, v: La scuola nel museo città, Firenze 1978, IX–X), v znameniti
galeriji Ufizzi v Firencah in še v nekaterih pomembnih italijanskih muzejih pa šele v letih 1972–
1974 (A. Zanni, Esperienze italiane, v: Il museo conosciuto, 90–91).
6 Če se na tem področju primerjamo s prej omenjenima državama, Anglijo in Italijo, ki sta uvedli
in profesionalizirali pedagoško dejavnost v muzejih in galerijah približno v istem času kot Slove-
nija, lahko ugotovimo, da krepko zaostajamo.
leg tega so muzealci videli svoje poslanstvo v zbiranju, evidentiranju in kla-
sifikaciji muzealij ter ohranjevanju premične dediščine, ne pa v razvijanju
muzejske pedagogike. Zato se je muzejska pedagogika začela razvijati šele v
drugi polovici 20. stoletja, ko so v začetku šestdesetih let v galerijah in mu-
zejih zaposlili prve kustose pedagoge.5 Od takrat se je pedagoška dejavnost
v muzejih in galerijah precej razmahnila in dvignila na višjo kakovostno ra-
ven. Med drugim tudi zato, ker so kustosi pedagogi, ki so bili na tem po-
dročju samouki, dokaj uspešno prenašali v muzeje in galerije nekatere tuje
izkušnje in prilagajali za svoje potrebe šolske metode in oblike dela. Ker pa
ni nihče razvijal teorije muzejske pedagogike, smo na teoretskem področju
še vedno bolj ali manj na začetku.6 Da ima takšno stanje negativne posledi-
ce tudi za samo muzejsko prakso, niti ni treba posebej poudarjati.
ter Schmidtova zbirka žuželk.« (F. V. Lipič, Topografija c.–kr. deželnega glavnega mesta Ljubljane,
Ljubljana 1834 (ur. Z. Zupanič Slavec), Ljubljana 2003).
O muzeju ali galeriji, kjer bi razstavljali predvsem likovna dela, pa na Slovenskem, razen pisme-
nih pobud za ustanovitev »podružnice avstrijskega muzeja za umeteljnost in umeteljno obrtnost
na prid Kranjski«, v tem času ni mogoče govoriti (P. pl. Radics, Umeteljnost in umeteljna obr-
tnost Slovencev, Letopis Matice Slovenske, Ljubljana 1880, 58).
Leta 1888 so muzej preselili iz licejskega poslopja v novo stavbo, imenovano Rudolfinum, ki je
bila prvi namenski muzejski objekt v Sloveniji. Iz istega leta je ohranjen »Red /za/ obiskovanje
kranjskega deželnega muzeja /Rudolfinum/.«
»1. Muzejske zbirke je dovoljeno ogledovati vsak dan proti plačilu vstopnine 30 kr. za vsako osebo.
Vstopnice se dobivajo pri vratarji.
2. V obče je dovoljen vstop vsakemu brez vstopnice ob nedeljah od 10. do 12. ure, potem dijakom
srednjih šol ob sredah popoldne od 2. do 4. ure.
3. Učencem ljudskih šol dovoljen je vstop le v spremstvu in nadzorstvu svojih.
4. Zarad obiskovanja muzeja po posameznih razredih tukajšnjih ljudskih šol in druzih učilišč v sprem-
stvu učiteljev ob takih dnevih, ko ni dovoljen splošen vstop, treba se je poprej obrniti do muzejskega na-
čelništva.
5. Palice, dežniki in solnčniki naj se hranijo pri vratarji. Pse seboj jemati ali v muzeju tobak kaditi je
ojstro prepovedano.
6. Obiskujočemu občinstvu se priporoča, da pazi na snažnost muzejskih sob. Potipanje prosto sto-
ječih razstavljenih reči in steklenih šip razstavnih shramb je prepovedano.
7. Konec splošnega obiska naznanja se vselej s trikratnim zvonenjem.
Od deželnega odbora kranjskega. V Ljubljani dne 2. decembra 1888« (NŠALj: fond Alojzijevi-
šče /ŠAL/Al.,/ fasc. 2: Spisi 1867–1890).
5 Približno v istem času je prišlo do profesionalizacije izobraževalnega dela v muzejih in galerijah
(museum and gallery education) tudi v Angliji (E. Hooper-Greenhill, Museum and Gallery Educa-
tion, London 1994, 2). Tudi v Italiji je na primer Galleria Borghese, po kateri so se pozneje zgledo-
vali številni muzeji in galerije, začela razvijati pedagoško dejavnost (attività didattica) konec petde-
setih let (P. Della Pergola, Premessa, v: La scuola nel museo città, Firenze 1978, IX–X), v znameniti
galeriji Ufizzi v Firencah in še v nekaterih pomembnih italijanskih muzejih pa šele v letih 1972–
1974 (A. Zanni, Esperienze italiane, v: Il museo conosciuto, 90–91).
6 Če se na tem področju primerjamo s prej omenjenima državama, Anglijo in Italijo, ki sta uvedli
in profesionalizirali pedagoško dejavnost v muzejih in galerijah približno v istem času kot Slove-
nija, lahko ugotovimo, da krepko zaostajamo.
