Page 35 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 35
liminarije
za muzejsko
pedagogiko
Dokler so muzeje v študijske in raziskovalne namene obiskovali le po-
znavalci in izobražena elita, ki so jih po muzeju vodili tam zaposleni
znanstveniki, muzejska pedagogika ni bila potrebna. Potrebna je bila meto-
dologija raziskovalnega dela in ne metodika pedagoškega dela. Tudi pozne-
je, ko so muzeji v 19. stoletju odprli vrata širšemu krogu občinstva, ki naj bi si
s samoizobraževanjem zapolnilo vrzeli v svojem znanju, se še vedno ni kaza-
la potreba po muzejski pedagogiki v ožjem pomenu besede, saj so bili obiski
predvideni predvsem za odrasle, ki naj bi se v muzeju samostojno učili.1 Njim
v pomoč je Thomas Greenwood leta 1888 sestavil napotke za obisk muzeja.
Opazil je namreč, da gledalci navkljub urejenim in klasificiranim muzeali-
jam potrebujejo navodila, da bi se lažje orientirali oziroma znašli v muzeju.
Poleg tega jih je želel še poučiti, kako naj se učijo ob muzealijah. V ta namen
je sestavil naslednja navodila:
1. Ne poskušaj si ogledati preveč stvari.
2. Zapomni si, da je bolje videti en predmet dobro, kot serijo predmetov, ki si
jih ogledaš raztreseno.
3. Preden vstopiš v muzej, se vprašaj, kaj želiš zares videti. Na izbrane predme-
te koncentriraj svojo pozornost dalj časa. Kustosa vprašaj, kaj je v vsakem raz-
stavnem prostoru najbolj zanimivo.
4. Spomni se, da je glavni namen eksponatov poučevanje.
1 Prim.: L.Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galerijah, Priročnik za kustose pedagoge, uči-
telje, vzgojitelje in starše, 8, Ljubljana 2001, 10–25. Na teh straneh je objavljeno poglavje z nas-
lovom: Preliminarije za muzejsko pedagogiko.
za muzejsko
pedagogiko
Dokler so muzeje v študijske in raziskovalne namene obiskovali le po-
znavalci in izobražena elita, ki so jih po muzeju vodili tam zaposleni
znanstveniki, muzejska pedagogika ni bila potrebna. Potrebna je bila meto-
dologija raziskovalnega dela in ne metodika pedagoškega dela. Tudi pozne-
je, ko so muzeji v 19. stoletju odprli vrata širšemu krogu občinstva, ki naj bi si
s samoizobraževanjem zapolnilo vrzeli v svojem znanju, se še vedno ni kaza-
la potreba po muzejski pedagogiki v ožjem pomenu besede, saj so bili obiski
predvideni predvsem za odrasle, ki naj bi se v muzeju samostojno učili.1 Njim
v pomoč je Thomas Greenwood leta 1888 sestavil napotke za obisk muzeja.
Opazil je namreč, da gledalci navkljub urejenim in klasificiranim muzeali-
jam potrebujejo navodila, da bi se lažje orientirali oziroma znašli v muzeju.
Poleg tega jih je želel še poučiti, kako naj se učijo ob muzealijah. V ta namen
je sestavil naslednja navodila:
1. Ne poskušaj si ogledati preveč stvari.
2. Zapomni si, da je bolje videti en predmet dobro, kot serijo predmetov, ki si
jih ogledaš raztreseno.
3. Preden vstopiš v muzej, se vprašaj, kaj želiš zares videti. Na izbrane predme-
te koncentriraj svojo pozornost dalj časa. Kustosa vprašaj, kaj je v vsakem raz-
stavnem prostoru najbolj zanimivo.
4. Spomni se, da je glavni namen eksponatov poučevanje.
1 Prim.: L.Tavčar, Otroci, mladostniki in odrasli v galerijah, Priročnik za kustose pedagoge, uči-
telje, vzgojitelje in starše, 8, Ljubljana 2001, 10–25. Na teh straneh je objavljeno poglavje z nas-
lovom: Preliminarije za muzejsko pedagogiko.
