Page 34 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 34
Homo spectator
zati bi ga morali na podoben način kot tisti diplomanti nepedagoških sme-
ri študija, ki želijo delati v šoli kot učitelji. S tem bi v muzejih in galerijah po-
stavili podobne kriterije za opravljanje izobraževalne dejavnosti, kot veljajo v
šoli. Glavni razlog, zaradi katerega bi to morali storiti, je naslednji: če je res,
da lahko kvalitetno opravlja učiteljski poklic samo nekdo, ki ima poleg ustre-
zne strokovne izobrazbe s področja, ki se v šoli poučuje kot šolski predmet,
tudi predpisano pedagoško izobrazbo, potem je razumno predpostavljati, da
tudi muzejski pedagogi lahko kvalitetno opravljajo svoj poklic le, če imajo
poleg ustrezne strokovne izobrazbe še pedagoško.19 Poleg tega bi uvedba do-
kazila o pedagoški izobrazbi kot pogoja za opravljanje izobraževalnega dela v
muzejih in galerijah verjetno dvignila tudi ugled temu poklicu, na katerega
se marsikdaj gleda zviška prav zato, ker se ga lahko opravlja tudi brez ustre-
znih dodatnih pedagoških znanj. Če bi ga lahko opravljali le z dokazilom o
pridobljeni pedagoški izobrazbi, bi ga verjetno bolj cenili ne samo zato, ker je
običajno tako, da bolj cenimo tisto, za kar se moramo bolj potruditi, ampak
tudi zato, ker bi vedeli, da gre za poklic, ki ga lahko opravljajo samo tisti, ki
imajo poleg strokovne izobrazbe, ki ustreza področju delovanja določenega
muzeja ali galerije, tudi pedagoško. Ko v tem kontekstu govorimo o pedago-
ški izobrazbi seveda mislimo na izobrazbo, ki vključuje tudi andragoško, če-
prav je ne omenja posebej, tako kot tudi izraz muzejska pedagogika vključuje
teorijo in prakso izobraževanja odraslih, četudi to ni razvidno iz samega ter-
mina »muzejska pedagogika«.
Že iz te kratke in le v grobih obrisih prikazane analize terminološke za-
gate z izrazom »muzejska pedagogika«, ki se pri nas uporablja že več kot dve
desetletji, je mogoče videti, da njegov pomen ni tako jasen kot se morda doz-
deva. Vendar te nejasnosti na terminološki ravni ni mogoče odpraviti prepro-
sto tako, da iščemo rešitev v etimologiji uporabljenih besed za oznako kon-
cepta, ki ga te besede označujejo, ampak le tako, da najprej bolj natančno
opredelimo sam koncept muzejske pedagogike. Kajti nejasnost na konceptu-
alni ravni ni videti nič manjša od tiste na terminološki. Zato najbrž ni preti-
rano reči – če parafraziramo znano Avguštinovo izjavo – da dokler nas kdo
ne vpraša, kaj je muzejska pedagogika, vemo, kaj je, če pa nas vpraša, ne vemo.
19 Kakšna naj bi bila najbolj primerna pedagoška izobrazba muzejskih pedagogov, je seveda odpr-
to vprašanje. Morda je lahko podobna učiteljevi, vendar se mora od nje tudi razlikovati. Če ne v
ničemer drugem, pa vsaj glede znanj iz specialne didaktike. Lahko pa je precej drugačna. Na Fa-
kulteti za edukacijske vede univerze v Bologni je na primer program študija muzejske didaktike
v študijskem letu 2008/2009 sestavljen iz naslednjih modulov: glavni teoretski pristopi k mu-
zejski didaktiki; različni profili izobraževalnega muzeja; dejanski in virtualni muzeji; elementi
edukacijske in didaktične kakovosti muzejskih prostorov; kompetence kulturnega »animator-
ja« v muzeju; sistemi muzejev na nacionalni in mednarodni ravni.
zati bi ga morali na podoben način kot tisti diplomanti nepedagoških sme-
ri študija, ki želijo delati v šoli kot učitelji. S tem bi v muzejih in galerijah po-
stavili podobne kriterije za opravljanje izobraževalne dejavnosti, kot veljajo v
šoli. Glavni razlog, zaradi katerega bi to morali storiti, je naslednji: če je res,
da lahko kvalitetno opravlja učiteljski poklic samo nekdo, ki ima poleg ustre-
zne strokovne izobrazbe s področja, ki se v šoli poučuje kot šolski predmet,
tudi predpisano pedagoško izobrazbo, potem je razumno predpostavljati, da
tudi muzejski pedagogi lahko kvalitetno opravljajo svoj poklic le, če imajo
poleg ustrezne strokovne izobrazbe še pedagoško.19 Poleg tega bi uvedba do-
kazila o pedagoški izobrazbi kot pogoja za opravljanje izobraževalnega dela v
muzejih in galerijah verjetno dvignila tudi ugled temu poklicu, na katerega
se marsikdaj gleda zviška prav zato, ker se ga lahko opravlja tudi brez ustre-
znih dodatnih pedagoških znanj. Če bi ga lahko opravljali le z dokazilom o
pridobljeni pedagoški izobrazbi, bi ga verjetno bolj cenili ne samo zato, ker je
običajno tako, da bolj cenimo tisto, za kar se moramo bolj potruditi, ampak
tudi zato, ker bi vedeli, da gre za poklic, ki ga lahko opravljajo samo tisti, ki
imajo poleg strokovne izobrazbe, ki ustreza področju delovanja določenega
muzeja ali galerije, tudi pedagoško. Ko v tem kontekstu govorimo o pedago-
ški izobrazbi seveda mislimo na izobrazbo, ki vključuje tudi andragoško, če-
prav je ne omenja posebej, tako kot tudi izraz muzejska pedagogika vključuje
teorijo in prakso izobraževanja odraslih, četudi to ni razvidno iz samega ter-
mina »muzejska pedagogika«.
Že iz te kratke in le v grobih obrisih prikazane analize terminološke za-
gate z izrazom »muzejska pedagogika«, ki se pri nas uporablja že več kot dve
desetletji, je mogoče videti, da njegov pomen ni tako jasen kot se morda doz-
deva. Vendar te nejasnosti na terminološki ravni ni mogoče odpraviti prepro-
sto tako, da iščemo rešitev v etimologiji uporabljenih besed za oznako kon-
cepta, ki ga te besede označujejo, ampak le tako, da najprej bolj natančno
opredelimo sam koncept muzejske pedagogike. Kajti nejasnost na konceptu-
alni ravni ni videti nič manjša od tiste na terminološki. Zato najbrž ni preti-
rano reči – če parafraziramo znano Avguštinovo izjavo – da dokler nas kdo
ne vpraša, kaj je muzejska pedagogika, vemo, kaj je, če pa nas vpraša, ne vemo.
19 Kakšna naj bi bila najbolj primerna pedagoška izobrazba muzejskih pedagogov, je seveda odpr-
to vprašanje. Morda je lahko podobna učiteljevi, vendar se mora od nje tudi razlikovati. Če ne v
ničemer drugem, pa vsaj glede znanj iz specialne didaktike. Lahko pa je precej drugačna. Na Fa-
kulteti za edukacijske vede univerze v Bologni je na primer program študija muzejske didaktike
v študijskem letu 2008/2009 sestavljen iz naslednjih modulov: glavni teoretski pristopi k mu-
zejski didaktiki; različni profili izobraževalnega muzeja; dejanski in virtualni muzeji; elementi
edukacijske in didaktične kakovosti muzejskih prostorov; kompetence kulturnega »animator-
ja« v muzeju; sistemi muzejev na nacionalni in mednarodni ravni.
