Page 33 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 33
Terminološke in konceptualne dileme
izobraževanju, tj. na status vede, ki proučuje celotno področje vzgoje in izo-
braževanja. Ker se sama omejuje le na določena področja vzgoje in izobraže-
vanja, ostajajo druga področja izobraževanja in vzgoje izključena iz njene do-
mene in kot taka možen predmet preučevanja kakšne nove ali obstoječe vede.
Glede na to, da se v zadnjem času v nekaterih muzejih in galerijah počasi raz-
vija tudi muzejska pedagogika kot posebna veda, se bo torej lahko zgodilo,
da se bo muzejska pedagogika, ali natančneje rečeno to, kar danes imenuje-
mo muzejska pedagogika, razvila kot posebna znanstvena disciplina zunaj
pedagogike. Možno je tudi, da bo postala del univerzitetnega študija, vendar
ne v okviru študijskega programa pedagogike, ampak denimo muzeologije.
Veliko bolje pa bi verjetno bilo, če bi jo bilo mogoče razviti kot interdiscipli-
narno vedo in jo kot tako tudi študirati. Vprašanje seveda je, ali naj bi jo bilo
mogoče študirati že na dodiplomski stopnji ali šele na podiplomski. Pame-
ten odgovor na to vprašanje pa skorajda ni mogoč brez tehtnega razmisleka o
temeljnih znanjih in kompetencah, ki bi jih diplomant takega študija moral
pridobiti. Toda tak razmislek, ki se kaže kot nujni pogoj za to, da pridemo do
strokovno utemeljenega odgovora na zastavljeno vprašanje, je tudi sam pogo-
jen. Odvisen je predvsem od tega, kako razumemo muzejsko pedagogiko. Če
jo razumemo kot interdisciplinarno vedo, je že njeno poimenovanje zavajajo-
če, saj napeljuje k napačnemu sklepu, da gre za eno od pedagoških disciplin.
Kot smo videli, pa vsaj pri nas ni tako. Tudi muzejski pedagogi, ki se v naših
muzejih in galerijah ukvarjajo z izobraževalno dejavnostjo, po svoji izobraz-
bi večinoma niso pedagogi, ampak umetnostni zgodovinarji, arheologi, zgo-
dovinarji, etnologi itd. Podobno je s tistimi, ki poskušajo to dejavnost teo-
retsko reflektirati in s tem razvijati teorijo izobraževalnega in vzgojnega dela
v muzejih in galerijah. Zato je bržkone problematično, če te ljudi, ki po svo-
ji izobrazbi niso pedagogi, imenujemo muzejski pedagogi. S tem jim namreč
neupravičeno pripisujemo specifična pedagoška znanja in kompetence, ki jih
marsikdaj nimajo, saj so večinoma samouki, ki pedagogike niso nikoli študi-
rali. Po drugi strani pa s tem, ko jih imenujemo muzejski pedagogi, razvre-
dnotimo tudi poklic pedagoga, saj krepimo že itak preveč razširjeno zmotno
prepričanje, da je pedagog lahko vsakdo, ki se ukvarja z vzgojo in izobraže-
vanjem, tudi če o pedagogiki ne ve kaj dosti. Vendar s tem ne mislimo, da je
pedagoška znanja mogoče pridobiti le s formalnim študijem pedagogike na
univerzi. Gotovo jih lahko pridobimo tudi z drugimi oblikami neformalne-
ga izobraževanja. Toda za dvig kakovosti izobraževalnega dela v naših mu-
zejih in galerijah verjetno vseeno ne bi bilo slabo, če bi tisti, ki to dejavnost
opravljajo, morali z relevantnimi referencami in morda tudi z uradno izdano
listino pristojne ustanove dokazati, da takšno znanje tudi zares imajo. Doka-
izobraževanju, tj. na status vede, ki proučuje celotno področje vzgoje in izo-
braževanja. Ker se sama omejuje le na določena področja vzgoje in izobraže-
vanja, ostajajo druga področja izobraževanja in vzgoje izključena iz njene do-
mene in kot taka možen predmet preučevanja kakšne nove ali obstoječe vede.
Glede na to, da se v zadnjem času v nekaterih muzejih in galerijah počasi raz-
vija tudi muzejska pedagogika kot posebna veda, se bo torej lahko zgodilo,
da se bo muzejska pedagogika, ali natančneje rečeno to, kar danes imenuje-
mo muzejska pedagogika, razvila kot posebna znanstvena disciplina zunaj
pedagogike. Možno je tudi, da bo postala del univerzitetnega študija, vendar
ne v okviru študijskega programa pedagogike, ampak denimo muzeologije.
Veliko bolje pa bi verjetno bilo, če bi jo bilo mogoče razviti kot interdiscipli-
narno vedo in jo kot tako tudi študirati. Vprašanje seveda je, ali naj bi jo bilo
mogoče študirati že na dodiplomski stopnji ali šele na podiplomski. Pame-
ten odgovor na to vprašanje pa skorajda ni mogoč brez tehtnega razmisleka o
temeljnih znanjih in kompetencah, ki bi jih diplomant takega študija moral
pridobiti. Toda tak razmislek, ki se kaže kot nujni pogoj za to, da pridemo do
strokovno utemeljenega odgovora na zastavljeno vprašanje, je tudi sam pogo-
jen. Odvisen je predvsem od tega, kako razumemo muzejsko pedagogiko. Če
jo razumemo kot interdisciplinarno vedo, je že njeno poimenovanje zavajajo-
če, saj napeljuje k napačnemu sklepu, da gre za eno od pedagoških disciplin.
Kot smo videli, pa vsaj pri nas ni tako. Tudi muzejski pedagogi, ki se v naših
muzejih in galerijah ukvarjajo z izobraževalno dejavnostjo, po svoji izobraz-
bi večinoma niso pedagogi, ampak umetnostni zgodovinarji, arheologi, zgo-
dovinarji, etnologi itd. Podobno je s tistimi, ki poskušajo to dejavnost teo-
retsko reflektirati in s tem razvijati teorijo izobraževalnega in vzgojnega dela
v muzejih in galerijah. Zato je bržkone problematično, če te ljudi, ki po svo-
ji izobrazbi niso pedagogi, imenujemo muzejski pedagogi. S tem jim namreč
neupravičeno pripisujemo specifična pedagoška znanja in kompetence, ki jih
marsikdaj nimajo, saj so večinoma samouki, ki pedagogike niso nikoli študi-
rali. Po drugi strani pa s tem, ko jih imenujemo muzejski pedagogi, razvre-
dnotimo tudi poklic pedagoga, saj krepimo že itak preveč razširjeno zmotno
prepričanje, da je pedagog lahko vsakdo, ki se ukvarja z vzgojo in izobraže-
vanjem, tudi če o pedagogiki ne ve kaj dosti. Vendar s tem ne mislimo, da je
pedagoška znanja mogoče pridobiti le s formalnim študijem pedagogike na
univerzi. Gotovo jih lahko pridobimo tudi z drugimi oblikami neformalne-
ga izobraževanja. Toda za dvig kakovosti izobraževalnega dela v naših mu-
zejih in galerijah verjetno vseeno ne bi bilo slabo, če bi tisti, ki to dejavnost
opravljajo, morali z relevantnimi referencami in morda tudi z uradno izdano
listino pristojne ustanove dokazati, da takšno znanje tudi zares imajo. Doka-
