Page 32 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 32
Homo spectator
zejska pedagogika namreč ni ena od zvrsti pedagogike. Poleg tega je ta ter-
min problematičen, ker pedagogika, ki poteka v muzejih in galerijah, sploh
ni neka specifična muzejska pedagogika. V glavnem je to šolska pedagogi-
ka, aplicirana na izobraževalno delo v muzejih in galerijah. Zato bi razmer-
je med muzejsko in šolsko pedagogiko, ki se le navidezno ujema s specifič-
no razliko med dvema entitetama znotraj genusa pedagogika, bržkone lah-
ko pojasnili z označevalno razliko med prisotnim in odsotnim,18 med ob-
stoječo šolsko in manjkajočo muzejsko pedagogiko. Šolska pedagogika je
na mestu muzejske pedagogike, ki je pravzaprav ni. Šolska pedagogika za-
vzema njeno prazno mesto in zastopa muzejsko pedagogiko v polju izobra-
ževalnega in vzgojnega dela v umetnostnih muzejih. Zato je temeljno in
obenem eksistenčno vprašanje muzejske pedagogike, kako preseči to mi-
metično fazo in kako razvijati svojo specifiko. Vendar razvijanje lastne
specifike še ni dovolj. Podobno kot morajo muzeji razviti svojo specifič-
no pedagogiko v odnosu do šolske pedagogike, morajo namreč tudi po-
samezne vrste muzejev in galerij razviti svoje specifične pedagoške pristo-
pe v odnosu do muzejske pedagogike. Ne zadošča namreč muzejska pe-
dagogika nasploh, saj je metodične pristope mogoče razvijati le na pod-
lagi specifičnosti zbirk in razstavljenih predmetov. Ker se zbirke in raz-
stavljeni predmeti razlikujejo ne samo glede na različne vrste muzejev in
galerij, ampak tudi znotraj posameznih tipov muzejev in galerij, je jasno,
da je muzejska pedagogika lahko le splošni teoretski okvir za razvijanje
specifičnih muzejskih pedagogik, značilnih za specifične vrste muzejev
in galerij – denimo za umetnostne muzeje in galerije. Izobraževalno in
vzgojno delo v njih se namreč v marsičem razlikuje od dela v naravoslov-
nih in drugih muzejih.
Skratka, termin »muzejska pedagogika« je problematičen, ker mu-
zejska pedagogika vsaj za enkrat sploh ni razvita kot posebna znanstvena
disciplina. Ker torej kot taka ne obstaja, jo je doslej v naših muzejih in ga-
lerijah največkrat nadomeščala šolska pedagogika. To pa pomeni, da mu-
zejska pedagogika v resnici ni ne muzejska (specifična pedagogika, ki se
bistveno razlikuje od šolske pedagogike), ne pedagogika (zvrst pedagogi-
ke kot znanstvene discipline).
Po drugi strani pa se zastavlja vprašanje, ali ni morda problematično tudi
pojmovanje pedagogike kot splošne vede o vzgoji in izobraževanju, če se pe-
dagogika, tako kot je to pri nas, ne ukvarja z izobraževanjem in vzgojo v mu-
zejih in galerijah? Če se namreč z njima ne ukvarja kot s posebnim področ-
jem proučevanja, najbrž ne more pretendirati na status obče vede o vzgoji in
18 Prim.: R. Močnik, S. Žižek, Spremna beseda, 376.
zejska pedagogika namreč ni ena od zvrsti pedagogike. Poleg tega je ta ter-
min problematičen, ker pedagogika, ki poteka v muzejih in galerijah, sploh
ni neka specifična muzejska pedagogika. V glavnem je to šolska pedagogi-
ka, aplicirana na izobraževalno delo v muzejih in galerijah. Zato bi razmer-
je med muzejsko in šolsko pedagogiko, ki se le navidezno ujema s specifič-
no razliko med dvema entitetama znotraj genusa pedagogika, bržkone lah-
ko pojasnili z označevalno razliko med prisotnim in odsotnim,18 med ob-
stoječo šolsko in manjkajočo muzejsko pedagogiko. Šolska pedagogika je
na mestu muzejske pedagogike, ki je pravzaprav ni. Šolska pedagogika za-
vzema njeno prazno mesto in zastopa muzejsko pedagogiko v polju izobra-
ževalnega in vzgojnega dela v umetnostnih muzejih. Zato je temeljno in
obenem eksistenčno vprašanje muzejske pedagogike, kako preseči to mi-
metično fazo in kako razvijati svojo specifiko. Vendar razvijanje lastne
specifike še ni dovolj. Podobno kot morajo muzeji razviti svojo specifič-
no pedagogiko v odnosu do šolske pedagogike, morajo namreč tudi po-
samezne vrste muzejev in galerij razviti svoje specifične pedagoške pristo-
pe v odnosu do muzejske pedagogike. Ne zadošča namreč muzejska pe-
dagogika nasploh, saj je metodične pristope mogoče razvijati le na pod-
lagi specifičnosti zbirk in razstavljenih predmetov. Ker se zbirke in raz-
stavljeni predmeti razlikujejo ne samo glede na različne vrste muzejev in
galerij, ampak tudi znotraj posameznih tipov muzejev in galerij, je jasno,
da je muzejska pedagogika lahko le splošni teoretski okvir za razvijanje
specifičnih muzejskih pedagogik, značilnih za specifične vrste muzejev
in galerij – denimo za umetnostne muzeje in galerije. Izobraževalno in
vzgojno delo v njih se namreč v marsičem razlikuje od dela v naravoslov-
nih in drugih muzejih.
Skratka, termin »muzejska pedagogika« je problematičen, ker mu-
zejska pedagogika vsaj za enkrat sploh ni razvita kot posebna znanstvena
disciplina. Ker torej kot taka ne obstaja, jo je doslej v naših muzejih in ga-
lerijah največkrat nadomeščala šolska pedagogika. To pa pomeni, da mu-
zejska pedagogika v resnici ni ne muzejska (specifična pedagogika, ki se
bistveno razlikuje od šolske pedagogike), ne pedagogika (zvrst pedagogi-
ke kot znanstvene discipline).
Po drugi strani pa se zastavlja vprašanje, ali ni morda problematično tudi
pojmovanje pedagogike kot splošne vede o vzgoji in izobraževanju, če se pe-
dagogika, tako kot je to pri nas, ne ukvarja z izobraževanjem in vzgojo v mu-
zejih in galerijah? Če se namreč z njima ne ukvarja kot s posebnim področ-
jem proučevanja, najbrž ne more pretendirati na status obče vede o vzgoji in
18 Prim.: R. Močnik, S. Žižek, Spremna beseda, 376.
