Page 30 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 30
Homo spectator
imamo še andragoško didaktiko, ki se ukvarja le z izobraževanjem odra-
slih, bi bili soočeni z istim problemom kot pri uporabi izrazov »pedagogi-
ka« in »andragogika«. Poleg tega pa nekateri italijanski avtorji menijo, da
je izraz »muzejska didaktika« neprimeren, ker je pomensko preozek. Zato
ga eni nadomeščajo z izrazom »muzejska pedagogika in didaktika«. Ven-
dar tudi to ni logično, če pedagogika vključuje didaktiko kot svoj konstitu-
tivni del, kot eno od pedagoških disciplin.
Skratka, niti morebitna uvedba izraza »muzejska edukologija« niti izra-
za »muzejska didaktika« nista videti prava rešitev. Še več, v obeh primerih
bi bili celo na slabšem, kot smo sedaj, ko uporabljamo izraz »muzejska peda-
gogika«, ki je sicer v etimološkem smislu resda neustrezen, a zato, tako kot je
razumljen, obsega oboje: teorijo in prakso izobraževanja in vzgoje v muzejih
in galerijah. Prav tako se še vedno nanaša na izobraževanje in vzgojo otrok in
odraslih v muzejih in galerijah. Toda dejstvo, da pedagogika po vzpostavi-
tvi andragogike kot samostojne vede ni več razumljena kot obča veda o vzgo-
ji in izobraževanju, postavlja pod vprašaj tudi pojmovanje muzejske pedago-
gike kot obče vede o izobraževanju in vzgoji otrok in odraslih v muzejih in
galerijah. Toda vprašanje je, ali je zaradi tega treba omejiti rabo izraza »mu-
zejska pedagogika« samo na označevanje teorije in prakse izobraževanja in
vzgoje otrok v muzejih in galerijah? Ni nujno. Ta izraz lahko ostane v rabi
ne glede na to, da kljub drugačnemu etimološkemu pomenu obsega tudi iz-
obraževanje in vzgojo odraslih v muzejih in galerijah. Ta raba ni namreč nič
bolj sporna kot raba izraza »atomska fizika« za označitev znanosti, ki se ni-
kakor ne ukvarja z atomi kot nedeljivimi delci, kar je etimološki pomen be-
sede »atom«.15
Drugič je izraz »muzejska pedagogika« problematičen zato, ker spod-
buja k napačnemu sklepu, da označuje muzejsko pedagogiko kot poseb-
no pedagoško vedo ali znanstveno disciplino, dejansko pa je ne. Muzejska
pedagogika namreč ni ena od zvrsti pedagogike, ki se po svoji specifično-
sti razlikuje od drugih zvrsti pedagogike na enak način, kot se na primer
med sabo razlikujeta domska in šolska pedagogika. To pa zato, ker muzej-
ska pedagogika, vsaj pri nas, sploh ni del pedagogike.16 Pravzaprav to do-
15 Ta argument je uporabil že A. Vukasović, ko je nasprotoval uvedbi izraza »andragogika« (A.
Vuksanović, Adultna pedagogija – teorija odgoja i obrazovanja odraslih, v: P. Šimleša (ur.), Pe-
dagogija, Zagreb 1971, 450).
16 Muzejska pedagogika ne sodi v sistematiko pedagoških ved in je tudi ni mogoče študirati niti
v okviru študija pedagogike niti kakšne druge vede. To seveda ni zgolj specifičnost Slovenije.
Tudi v Franciji vsaj do leta 1972 ni bilo mogoče študirati muzejske pedagogike v okviru študija
pedagoških oziroma edukacijskih ved (Prim.: P. Jusif, F. Dovero, Guide de l’ étudiant en sciences
pédagogiques, Paris 1972). Je pa nekaj podobnega, kar pri nas imenujemo muzejska pedagogika,
imamo še andragoško didaktiko, ki se ukvarja le z izobraževanjem odra-
slih, bi bili soočeni z istim problemom kot pri uporabi izrazov »pedagogi-
ka« in »andragogika«. Poleg tega pa nekateri italijanski avtorji menijo, da
je izraz »muzejska didaktika« neprimeren, ker je pomensko preozek. Zato
ga eni nadomeščajo z izrazom »muzejska pedagogika in didaktika«. Ven-
dar tudi to ni logično, če pedagogika vključuje didaktiko kot svoj konstitu-
tivni del, kot eno od pedagoških disciplin.
Skratka, niti morebitna uvedba izraza »muzejska edukologija« niti izra-
za »muzejska didaktika« nista videti prava rešitev. Še več, v obeh primerih
bi bili celo na slabšem, kot smo sedaj, ko uporabljamo izraz »muzejska peda-
gogika«, ki je sicer v etimološkem smislu resda neustrezen, a zato, tako kot je
razumljen, obsega oboje: teorijo in prakso izobraževanja in vzgoje v muzejih
in galerijah. Prav tako se še vedno nanaša na izobraževanje in vzgojo otrok in
odraslih v muzejih in galerijah. Toda dejstvo, da pedagogika po vzpostavi-
tvi andragogike kot samostojne vede ni več razumljena kot obča veda o vzgo-
ji in izobraževanju, postavlja pod vprašaj tudi pojmovanje muzejske pedago-
gike kot obče vede o izobraževanju in vzgoji otrok in odraslih v muzejih in
galerijah. Toda vprašanje je, ali je zaradi tega treba omejiti rabo izraza »mu-
zejska pedagogika« samo na označevanje teorije in prakse izobraževanja in
vzgoje otrok v muzejih in galerijah? Ni nujno. Ta izraz lahko ostane v rabi
ne glede na to, da kljub drugačnemu etimološkemu pomenu obsega tudi iz-
obraževanje in vzgojo odraslih v muzejih in galerijah. Ta raba ni namreč nič
bolj sporna kot raba izraza »atomska fizika« za označitev znanosti, ki se ni-
kakor ne ukvarja z atomi kot nedeljivimi delci, kar je etimološki pomen be-
sede »atom«.15
Drugič je izraz »muzejska pedagogika« problematičen zato, ker spod-
buja k napačnemu sklepu, da označuje muzejsko pedagogiko kot poseb-
no pedagoško vedo ali znanstveno disciplino, dejansko pa je ne. Muzejska
pedagogika namreč ni ena od zvrsti pedagogike, ki se po svoji specifično-
sti razlikuje od drugih zvrsti pedagogike na enak način, kot se na primer
med sabo razlikujeta domska in šolska pedagogika. To pa zato, ker muzej-
ska pedagogika, vsaj pri nas, sploh ni del pedagogike.16 Pravzaprav to do-
15 Ta argument je uporabil že A. Vukasović, ko je nasprotoval uvedbi izraza »andragogika« (A.
Vuksanović, Adultna pedagogija – teorija odgoja i obrazovanja odraslih, v: P. Šimleša (ur.), Pe-
dagogija, Zagreb 1971, 450).
16 Muzejska pedagogika ne sodi v sistematiko pedagoških ved in je tudi ni mogoče študirati niti
v okviru študija pedagogike niti kakšne druge vede. To seveda ni zgolj specifičnost Slovenije.
Tudi v Franciji vsaj do leta 1972 ni bilo mogoče študirati muzejske pedagogike v okviru študija
pedagoških oziroma edukacijskih ved (Prim.: P. Jusif, F. Dovero, Guide de l’ étudiant en sciences
pédagogiques, Paris 1972). Je pa nekaj podobnega, kar pri nas imenujemo muzejska pedagogika,
