Page 31 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 31
Terminološke in konceptualne dileme
slej niti ni mogla biti, saj ni bila razvita kot teoretska veda, temveč je bila
razumljena predvsem kot oznaka za praktično izobraževalno delo v muze-
jih in galerijah.
V sintagmi »muzejska pedagogika« je bilo z izrazom »pedagogika« na-
mreč običajno mišljeno vse, kar se je nanašalo na izobraževalno delo v muze-
jih in galerijah, z izrazom »muzejska« pa to, da je izobraževalno delo v mu-
zejihin galerijahspecifično in torej različno od tistega v šoli, četudi je bilo po-
gosto pod vplivom šolske pedagogike. Ta specifičnost pa se kaže bolj na ravni
ciljev kot metod in oblik dela. Izobraževalno delo v muzejih in galerijah sledi
ciljem muzejev in galerij, v šoli pa ciljem šole. Seveda so nekateri od teh ci-
ljev podobni – če že ne isti – drugi pa komplementarni. Zato se izobraže-
valno delo v obeh vrstah institucij dopolnjuje. Toda dopolnjuje se lahko
le, če se izobraževanje v šoli razlikuje od tistega v muzejih in galerijah. Če
bi bilo enako, bi se namreč lahko le ponavljalo, ne pa dopolnjevalo. Ob tej
ugotovitvi pa je treba vendarle priznati, da je bil vpliv šole na delo v muze-
jih in galerijah veliko večji kot vpliv muzejev na delo v šoli.17 Vendar pa to
dejstvo ne postavlja pod vprašaj specifičnosti izobraževalnega dela v muze-
jih in galerijah. Ker izraz »muzejska pedagogika« označuje prav to speci-
fičnost praktičnega izobraževalnega dela v muzejih in galerijah, se njegova
uporaba ne zdi problematična. Toda to je le videz. Kajti če razumemo sin-
tagmo »muzejska pedagogika« na tak način, uporabljamo izraz »pedago-
gika« v nasprotju z običajnim razumevanjem pedagogike kot znanstvene
discipline, katere predmet proučevanja sta vzgoja in izobraževanje. Vzgo-
ja in izobraževanje sta namreč predmet njenega preučevanja ne glede na to,
kje potekata. Zato je termin »muzejska pedagogika« problematičen tudi,
če se uporablja zgolj kot oznaka za praktično izobraževalno delo v muze-
jih in galerijah.
Če pa se uporablja kot oznaka za posebno pedagoško disciplino, je nje-
gova uporaba v slovenskem prostoru, kot smo videli, prav tako problema-
tična, saj ga uporabljamo kot oznako za nekaj, kar sploh ne obstaja. Mu-
mogoče študirati vsaj v okviru univerzitetnega študija razstavne didaktike na dunajski univerzi
ali visokošolskega študija muzejske pedagogike na meduniverzitetnem raziskovalnem inštitutu
za dopisne študije v Celovcu (G. Fliedel, O razlaščanju in prilaščanju, 25). Prav tako je muzej-
sko didaktiko mogoče študirati na nekaterih italijanskih univerzah v okviru študija edukacij-
skih ved.
17 Eden od poskusov vplivanja na delo v vrtcih in šoli so bili na primer seminarji za vzgojiteljice in
učiteljice v Narodni galeriji v Ljubljani. Prav tako pa tudi izdaja didaktičnega kompleta Galerija
v vrtcu, šoli in doma (L. Tavčar 1995). Na pouk predmeta umetnostna zgodovina in likovna vz-
goja v nekaterih vrstah srednjih šol deloma vplivata tudi publikaciji Nevidne strani vidne umet-
nosti (Tavčar 1991) in Zarja časa, Mit v sliki in besedi (Novak, Tavčar 1997), saj sta navedani v
katalogu znanja oziroma kot priporočena literatura za navedena učna predmeta.
slej niti ni mogla biti, saj ni bila razvita kot teoretska veda, temveč je bila
razumljena predvsem kot oznaka za praktično izobraževalno delo v muze-
jih in galerijah.
V sintagmi »muzejska pedagogika« je bilo z izrazom »pedagogika« na-
mreč običajno mišljeno vse, kar se je nanašalo na izobraževalno delo v muze-
jih in galerijah, z izrazom »muzejska« pa to, da je izobraževalno delo v mu-
zejihin galerijahspecifično in torej različno od tistega v šoli, četudi je bilo po-
gosto pod vplivom šolske pedagogike. Ta specifičnost pa se kaže bolj na ravni
ciljev kot metod in oblik dela. Izobraževalno delo v muzejih in galerijah sledi
ciljem muzejev in galerij, v šoli pa ciljem šole. Seveda so nekateri od teh ci-
ljev podobni – če že ne isti – drugi pa komplementarni. Zato se izobraže-
valno delo v obeh vrstah institucij dopolnjuje. Toda dopolnjuje se lahko
le, če se izobraževanje v šoli razlikuje od tistega v muzejih in galerijah. Če
bi bilo enako, bi se namreč lahko le ponavljalo, ne pa dopolnjevalo. Ob tej
ugotovitvi pa je treba vendarle priznati, da je bil vpliv šole na delo v muze-
jih in galerijah veliko večji kot vpliv muzejev na delo v šoli.17 Vendar pa to
dejstvo ne postavlja pod vprašaj specifičnosti izobraževalnega dela v muze-
jih in galerijah. Ker izraz »muzejska pedagogika« označuje prav to speci-
fičnost praktičnega izobraževalnega dela v muzejih in galerijah, se njegova
uporaba ne zdi problematična. Toda to je le videz. Kajti če razumemo sin-
tagmo »muzejska pedagogika« na tak način, uporabljamo izraz »pedago-
gika« v nasprotju z običajnim razumevanjem pedagogike kot znanstvene
discipline, katere predmet proučevanja sta vzgoja in izobraževanje. Vzgo-
ja in izobraževanje sta namreč predmet njenega preučevanja ne glede na to,
kje potekata. Zato je termin »muzejska pedagogika« problematičen tudi,
če se uporablja zgolj kot oznaka za praktično izobraževalno delo v muze-
jih in galerijah.
Če pa se uporablja kot oznaka za posebno pedagoško disciplino, je nje-
gova uporaba v slovenskem prostoru, kot smo videli, prav tako problema-
tična, saj ga uporabljamo kot oznako za nekaj, kar sploh ne obstaja. Mu-
mogoče študirati vsaj v okviru univerzitetnega študija razstavne didaktike na dunajski univerzi
ali visokošolskega študija muzejske pedagogike na meduniverzitetnem raziskovalnem inštitutu
za dopisne študije v Celovcu (G. Fliedel, O razlaščanju in prilaščanju, 25). Prav tako je muzej-
sko didaktiko mogoče študirati na nekaterih italijanskih univerzah v okviru študija edukacij-
skih ved.
17 Eden od poskusov vplivanja na delo v vrtcih in šoli so bili na primer seminarji za vzgojiteljice in
učiteljice v Narodni galeriji v Ljubljani. Prav tako pa tudi izdaja didaktičnega kompleta Galerija
v vrtcu, šoli in doma (L. Tavčar 1995). Na pouk predmeta umetnostna zgodovina in likovna vz-
goja v nekaterih vrstah srednjih šol deloma vplivata tudi publikaciji Nevidne strani vidne umet-
nosti (Tavčar 1991) in Zarja časa, Mit v sliki in besedi (Novak, Tavčar 1997), saj sta navedani v
katalogu znanja oziroma kot priporočena literatura za navedena učna predmeta.
