Page 29 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 29
Terminološke in konceptualne dileme
skovanka,13 narejena po analogiji z izrazom »pedagogika« – torej tako, da
je bila v njem grška beseda »otrok« (paîs, paidós) zamenjana z grško bese-
do »odrasel« (aner, andros) – nima (v nasprotju z izrazom »pedagogika«)
nobene podlage v zgodovini stare Grčije. Poleg tega je bila pri tem upora-
bljena beseda »aner«, ki ne označuje odraslega človeka, ampak odraslega
moškega, kar je ponekod sprožilo feministične kritike,14 sam izraz »andra-
gogika« pa – če ga razumemo dobesedno – sploh ne pomeni znanosti o iz-
obraževanja odraslih, kar je definicija andragogike, ampak vodenje odra-
slega moškega.
Zato na terminološki ravni ne bi kaj dosti pridobili, če bi izraz »mu-
zejska pedagogika« spremenili v »muzejska pedagogika in andragogika«.
Če bi se že hoteli igrati z etimologijo, bi bil verjetno primernejši izraz »mu-
zejska antropogogika«, saj bi njegov pomenski obseg zajemal vodenje vsa-
kega človeka, poleg tega pa so prav vodstva obiskovalcev po muzejskih in
galerijskih zbirkah še vedno ena od najbolj pogostih oblik izobraževalne-
ga in vzgojnega dela v muzejih in galerijah. Toda tudi če bi bil ta izraz za-
radi obeh navedenih dejstev primernejši od izrazov »muzejska pedagogi-
ka« ali »muzejska pedagogika in andragogika«, bi bil še vedno neustrezen
za tiste, ki mislijo, da je izraz, s katerim označujemo bistvo tistega, kar se-
daj označuje termin »muzejska pedagogika«, primeren le, če je v etimolo-
škem smislu ustrezen. To pa ni, ker pomeni zgolj vodenje kot izobraževal-
no in vzgojno prakso v muzejih in galerijah, ne pa tudi teorije, vede ali zna-
nosti, ki te prakse preučuje. Če bi se ravnali po zgledu tistih, ki so poskušali
rešiti problem obče vede o vzgoji in izobraževanju, ki je nastal z že omenje-
no delitvijo pedagogike (kot obče vede o vzgoji in izobraževanju) na peda-
gogiko (kot znanost o vzgoji in izobraževanju otrok) in andragogiko (kot
znanost o izobraževanju in vzgoji odraslih), z vpeljavo izraza »edukologi-
ja«, bi lahko uporabili izraz »muzejska edukologija«. Toda v tem prime-
ru bi morali še vedno uporabljati tudi izraz »muzejska antropogogika« za
označitev izobraževalnih in vzgojnih praks v muzejih in galerijah. Enako
bi bilo, če bi se zgledovali po terminologiji, ki je v rabi v Italiji. Tam v glav-
nem uporabljajo namesto izraza »muzejska pedagogika« izraz »muzejska
didaktika« (didattica museale). Dokler je didaktika kot teorija pouka ali
izobraževanja nasploh obsegala tako izobraževanje otrok kot tudi odraslih,
bi bila to morda rešitev iz obravnavane terminološke zagate. Toda odkar
13 Da gre za skovanko, v kateri vsaj ob njenem nastanku ni bilo jasno razmerje med pedagogiko
in andragogiko kot, kaže tudi razlaga besede »andragogika« v Verbinčevem slovarju tujk, ki se
glasi: »andragogika-e ž [andr(o)- + (peda)gogika] znanost o vzgoji in izobraževanju odraslih«
(F. Verbinc, Slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana 1974, 50).
14 M.S. Knowles, Andragogy, 27.
skovanka,13 narejena po analogiji z izrazom »pedagogika« – torej tako, da
je bila v njem grška beseda »otrok« (paîs, paidós) zamenjana z grško bese-
do »odrasel« (aner, andros) – nima (v nasprotju z izrazom »pedagogika«)
nobene podlage v zgodovini stare Grčije. Poleg tega je bila pri tem upora-
bljena beseda »aner«, ki ne označuje odraslega človeka, ampak odraslega
moškega, kar je ponekod sprožilo feministične kritike,14 sam izraz »andra-
gogika« pa – če ga razumemo dobesedno – sploh ne pomeni znanosti o iz-
obraževanja odraslih, kar je definicija andragogike, ampak vodenje odra-
slega moškega.
Zato na terminološki ravni ne bi kaj dosti pridobili, če bi izraz »mu-
zejska pedagogika« spremenili v »muzejska pedagogika in andragogika«.
Če bi se že hoteli igrati z etimologijo, bi bil verjetno primernejši izraz »mu-
zejska antropogogika«, saj bi njegov pomenski obseg zajemal vodenje vsa-
kega človeka, poleg tega pa so prav vodstva obiskovalcev po muzejskih in
galerijskih zbirkah še vedno ena od najbolj pogostih oblik izobraževalne-
ga in vzgojnega dela v muzejih in galerijah. Toda tudi če bi bil ta izraz za-
radi obeh navedenih dejstev primernejši od izrazov »muzejska pedagogi-
ka« ali »muzejska pedagogika in andragogika«, bi bil še vedno neustrezen
za tiste, ki mislijo, da je izraz, s katerim označujemo bistvo tistega, kar se-
daj označuje termin »muzejska pedagogika«, primeren le, če je v etimolo-
škem smislu ustrezen. To pa ni, ker pomeni zgolj vodenje kot izobraževal-
no in vzgojno prakso v muzejih in galerijah, ne pa tudi teorije, vede ali zna-
nosti, ki te prakse preučuje. Če bi se ravnali po zgledu tistih, ki so poskušali
rešiti problem obče vede o vzgoji in izobraževanju, ki je nastal z že omenje-
no delitvijo pedagogike (kot obče vede o vzgoji in izobraževanju) na peda-
gogiko (kot znanost o vzgoji in izobraževanju otrok) in andragogiko (kot
znanost o izobraževanju in vzgoji odraslih), z vpeljavo izraza »edukologi-
ja«, bi lahko uporabili izraz »muzejska edukologija«. Toda v tem prime-
ru bi morali še vedno uporabljati tudi izraz »muzejska antropogogika« za
označitev izobraževalnih in vzgojnih praks v muzejih in galerijah. Enako
bi bilo, če bi se zgledovali po terminologiji, ki je v rabi v Italiji. Tam v glav-
nem uporabljajo namesto izraza »muzejska pedagogika« izraz »muzejska
didaktika« (didattica museale). Dokler je didaktika kot teorija pouka ali
izobraževanja nasploh obsegala tako izobraževanje otrok kot tudi odraslih,
bi bila to morda rešitev iz obravnavane terminološke zagate. Toda odkar
13 Da gre za skovanko, v kateri vsaj ob njenem nastanku ni bilo jasno razmerje med pedagogiko
in andragogiko kot, kaže tudi razlaga besede »andragogika« v Verbinčevem slovarju tujk, ki se
glasi: »andragogika-e ž [andr(o)- + (peda)gogika] znanost o vzgoji in izobraževanju odraslih«
(F. Verbinc, Slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana 1974, 50).
14 M.S. Knowles, Andragogy, 27.
