Page 28 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 28
Homo spectator
telja, saj pedagog ni bil učitelj (didáskalos).8 Bil je tisti, ki je vodil otroka k
učitelju.9 Kot smo videli pa že takrat to vodenje ni bilo več razumljeno do-
besedno, saj je pomenilo tudi vzgajanje.10 Pozneje je bil pedagog opredeljen
kot odrasel človek, ki vodi otroka k znanju.11 Vendar ne več v dobesednem
smislu vodenja k učitelju kot viru znanja, ampak k znanju samemu. Do tega
pomenskega premika je lahko prišlo potem, ko se je z izrazom »pedagog«
začelo označevati tudi učitelje. Danes pa ima ta termin še širši pomen, saj
vključuje tudi tiste, ki se ukvarjajo s teorijo vzgoje in izobraževanja.
Poleg tega etimološki pomen besede »pedagogika« v smislu »vode-
nje otroka« zastira prav tisti pomen, ki ji ga danes daje definicija pedago-
gike kot znanosti o vzgoji in izobraževanju (otrok). Čeprav v začetku sploh
ni šlo za znanost o vzgoji otroka, ampak za veščino ali tehniko, kar se lepo
vidi iz tega, da so jo imenovali »paidagogikè téchne«, nato pa v latinskem
jeziku »ars paedagogica«,12 je bila pedagogika pozneje vendarle najprej ra-
zumljena kot filozofska disciplina in nazadnje kot znanost o vzgoji in izo-
braževanju. Zato argument, ki upravičuje rabo izraza »andragogika« z eti-
mologijo besede »pedagogika«, češ da je izraz, ki pomeni vodenje otroka,
neprimeren za označitev znanosti o izobraževanju odraslih, ni ravno pre-
pričljiv, saj bistvo pedagogike ni v vodenju otroka, kar je bil prvotni pomen
(etymon) besede »pedagogika«, ampak v definiciji, ki pravi, da je pedago-
gika znanost o vzgoji in izobraževanju. Zato je izraz »pedagogika«, če ga
razumemo dobesedno, enako sporen za pedagogiko kot za andragogiko, če
je za obe bistveno, da sta znanosti o vzgoji in izobraževanju. Uporaba izra-
za »andragogika« za znanost o vzgoji in izobraževanju odraslih je v eti-
mološkem smislu sicer videti primernejša od izraza »pedagogika«, še po-
sebej zato, ker se je uporabljala v besednih zvezah »pedagogika odraslih«
in »adultna pedagogika«, ki sta nesmiselni, če razumemo te izraze dobe-
sedno. Toda problem je v tem, da izraz »andragogika«, ki je nova umetna
8 H.-I. Marrou, Histoire de l’ éducation dans l’Antiquité, tome I., Paris 1981, 217–218.
9 Tudi v antičnem Rimu je bil pedagog (paedagogus) suženj (običajno je bil to izbrani učeni Grk),
ki je vodil oz. spremljal svojega malega gospodarja v šolo in ga moralno vzgajal (H.-I. Marrou,
Histoire de l’ éducation dans l’Antiquité, tome II., 65–67).
10 Tudi v Platonovem delu Zakoni se, kot navaja G. Kocijančič v eni od opomb, »vodenje : gr. ago-
gé včasih uporablja skoraj sinonimno s paideía; prim. 673a, 819a.« (Platon. Zbrana dela II., Ce-
lje 2006, op. 113, 505). Podobno je v odstavku 641b, kjer se beseda »παιδαγωγηϑέντος« lahko
prevaja z voden ali vzgojen (W. Jaeger, Paideia, Vol. III, Oxford 1986, op. 54, 338). Jaeger tudi na-
vaja, da je Platon v Zakonih kazal preferenco za rabo besede »παιδαγωγεïν«. Prej je Platon, pra-
vi Jeager, vsak poskus človeštva, da bi doseglo vrlino (areté) razumel kot vzgojo (paideia), sedaj
pa obravnava pedagogijo (παιδαγωγïα) tudi kot izvor paideia-je za odrasle (n. d., op. 88, 340).
11F. Best, »Pédagogie«, Dictionnaire encyclopédique de l’ éducation et de la formation, 726.
12 W. Brezinka, Metateoria dell’educazione, 47.
telja, saj pedagog ni bil učitelj (didáskalos).8 Bil je tisti, ki je vodil otroka k
učitelju.9 Kot smo videli pa že takrat to vodenje ni bilo več razumljeno do-
besedno, saj je pomenilo tudi vzgajanje.10 Pozneje je bil pedagog opredeljen
kot odrasel človek, ki vodi otroka k znanju.11 Vendar ne več v dobesednem
smislu vodenja k učitelju kot viru znanja, ampak k znanju samemu. Do tega
pomenskega premika je lahko prišlo potem, ko se je z izrazom »pedagog«
začelo označevati tudi učitelje. Danes pa ima ta termin še širši pomen, saj
vključuje tudi tiste, ki se ukvarjajo s teorijo vzgoje in izobraževanja.
Poleg tega etimološki pomen besede »pedagogika« v smislu »vode-
nje otroka« zastira prav tisti pomen, ki ji ga danes daje definicija pedago-
gike kot znanosti o vzgoji in izobraževanju (otrok). Čeprav v začetku sploh
ni šlo za znanost o vzgoji otroka, ampak za veščino ali tehniko, kar se lepo
vidi iz tega, da so jo imenovali »paidagogikè téchne«, nato pa v latinskem
jeziku »ars paedagogica«,12 je bila pedagogika pozneje vendarle najprej ra-
zumljena kot filozofska disciplina in nazadnje kot znanost o vzgoji in izo-
braževanju. Zato argument, ki upravičuje rabo izraza »andragogika« z eti-
mologijo besede »pedagogika«, češ da je izraz, ki pomeni vodenje otroka,
neprimeren za označitev znanosti o izobraževanju odraslih, ni ravno pre-
pričljiv, saj bistvo pedagogike ni v vodenju otroka, kar je bil prvotni pomen
(etymon) besede »pedagogika«, ampak v definiciji, ki pravi, da je pedago-
gika znanost o vzgoji in izobraževanju. Zato je izraz »pedagogika«, če ga
razumemo dobesedno, enako sporen za pedagogiko kot za andragogiko, če
je za obe bistveno, da sta znanosti o vzgoji in izobraževanju. Uporaba izra-
za »andragogika« za znanost o vzgoji in izobraževanju odraslih je v eti-
mološkem smislu sicer videti primernejša od izraza »pedagogika«, še po-
sebej zato, ker se je uporabljala v besednih zvezah »pedagogika odraslih«
in »adultna pedagogika«, ki sta nesmiselni, če razumemo te izraze dobe-
sedno. Toda problem je v tem, da izraz »andragogika«, ki je nova umetna
8 H.-I. Marrou, Histoire de l’ éducation dans l’Antiquité, tome I., Paris 1981, 217–218.
9 Tudi v antičnem Rimu je bil pedagog (paedagogus) suženj (običajno je bil to izbrani učeni Grk),
ki je vodil oz. spremljal svojega malega gospodarja v šolo in ga moralno vzgajal (H.-I. Marrou,
Histoire de l’ éducation dans l’Antiquité, tome II., 65–67).
10 Tudi v Platonovem delu Zakoni se, kot navaja G. Kocijančič v eni od opomb, »vodenje : gr. ago-
gé včasih uporablja skoraj sinonimno s paideía; prim. 673a, 819a.« (Platon. Zbrana dela II., Ce-
lje 2006, op. 113, 505). Podobno je v odstavku 641b, kjer se beseda »παιδαγωγηϑέντος« lahko
prevaja z voden ali vzgojen (W. Jaeger, Paideia, Vol. III, Oxford 1986, op. 54, 338). Jaeger tudi na-
vaja, da je Platon v Zakonih kazal preferenco za rabo besede »παιδαγωγεïν«. Prej je Platon, pra-
vi Jeager, vsak poskus človeštva, da bi doseglo vrlino (areté) razumel kot vzgojo (paideia), sedaj
pa obravnava pedagogijo (παιδαγωγïα) tudi kot izvor paideia-je za odrasle (n. d., op. 88, 340).
11F. Best, »Pédagogie«, Dictionnaire encyclopédique de l’ éducation et de la formation, 726.
12 W. Brezinka, Metateoria dell’educazione, 47.
