Page 27 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 27
Terminološke in konceptualne dileme
»muzejski andragog«, ampak še vedno le »muzejski pedagog«, za tiste, ki
se v muzejih in galerijah ukvarjajo z izobraževalnim in vzgojim delom, tudi
če to vključuje delo z odraslimi. Restriktivna politika zaposlovanja na tem
področju gotovo preprečuje specializacijo dela in poklicev v tem smislu, da
bi poleg muzejskih pedagogov imeli v istem muzeju ali galeriji še muzejske
andragoge. Ravno zato, ker vsaj trenutno večina muzejev in galerij tega ne
more uresničiti, morajo muzejski pedagogi delovati tudi kot muzejski an-
dragogi. Zato se zdi, da bi bilo bolje, če bi jih tudi imenovali muzejski pe-
dagogi in andragogi, teorijo in prakso izobraževalnega in vzgojnega dela v
muzejih in galerijah pa muzejska pedagogika in andragogika.
Toda vprašanje je, ali bi bila sprememba izraza »muzejska pedagogika«
v »muzejska pedagogika in andragogika«6 res najboljša rešitev. Po eni stra-
ni se zdi takšno preimenovanje smiselno, če se strinjamo z razlago, da je raba
izraza »pedagogika« v tem primeru neustrezna, ker etimološki izvor bese-
de »pedagogika« jasno kaže, da gre za vodenje otroka,7 v muzejih pa gre tudi
za vodenje odraslih. Toda če bi se držali etimologije, potem bi bil izraz »pe-
dagogika« lahko sporen tudi takrat, ko je z njim mišljena veda ali znanost o
vzgoji in izobraževanju otrok, saj ta izraz, če ga razumemo dobesedno, ne po-
meni vzgoje otroka. Pomeni vodenje otroka. Najprej je šlo zgolj za vodenje
otroka od doma do šole in nazaj. To je bila v antiki naloga sužnja, ki so ga za-
radi tega imenovali pedagog. Ta je moral voditi gospodarjevega otroka k uči-
telju in nazaj domov. To vodenje je bilo pravzaprav fizično spremljanje otro-
ka. Kot tako ni bilo razumljeno kot vzgoja. Zato je raba izraza »pedagogi-
ka« neproblematična le, če tega izraza ne razumemo na podlagi etimologi-
je, in torej besedo »vodenje«, ki je bistven del tega izraza, ne razumemo do-
besedno, ampak zgolj v prenesenem smislu. Zgodovinsko gledano se je ta po-
menski premik zgodil že v helenističnem obdobju, ko je pedagogovo delo do-
bilo tudi moralno razsežnost, ker je moral pedagog otroka na poti tudi nad-
zorovati in varovati pred nevarnostmi in pregrehami, predvsem pa zato, ker
je kmalu postal prav on tisti, ki je otroku privzgajal lepo obnašanje in obli-
koval njegov značaj in moralnost. Tako je beseda »pedagog« vse bolj zgu-
bljala svoj etimološki pomen in vedno bolj pogosto je pomenila vzgojitelja,
tj. osebo, ki ji je zaupana moralna vzgoja otrok. Nikoli pa ni pomenila uči-
zejev in galerij, nato se je število povečalo na 63, v zadnji publikaciji pa je svoje pedagoške pro-
grame objavilo že 155 ustanov.
6 Recimo po zgledu preimenovanja Oddelka za pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani v
Oddelek za pedagogiko in andragogiko.
7 Beseda »pedagogika« izhaja iz grških besed »paîs«, »paidós« (otrok, deček) in »ágein« (voditi).
Isti izvor ima tudi beseda »pedagog« (paidagogós), ki (W. Brezinka, Metateoria dell’educazione,
9, 47).
»muzejski andragog«, ampak še vedno le »muzejski pedagog«, za tiste, ki
se v muzejih in galerijah ukvarjajo z izobraževalnim in vzgojim delom, tudi
če to vključuje delo z odraslimi. Restriktivna politika zaposlovanja na tem
področju gotovo preprečuje specializacijo dela in poklicev v tem smislu, da
bi poleg muzejskih pedagogov imeli v istem muzeju ali galeriji še muzejske
andragoge. Ravno zato, ker vsaj trenutno večina muzejev in galerij tega ne
more uresničiti, morajo muzejski pedagogi delovati tudi kot muzejski an-
dragogi. Zato se zdi, da bi bilo bolje, če bi jih tudi imenovali muzejski pe-
dagogi in andragogi, teorijo in prakso izobraževalnega in vzgojnega dela v
muzejih in galerijah pa muzejska pedagogika in andragogika.
Toda vprašanje je, ali bi bila sprememba izraza »muzejska pedagogika«
v »muzejska pedagogika in andragogika«6 res najboljša rešitev. Po eni stra-
ni se zdi takšno preimenovanje smiselno, če se strinjamo z razlago, da je raba
izraza »pedagogika« v tem primeru neustrezna, ker etimološki izvor bese-
de »pedagogika« jasno kaže, da gre za vodenje otroka,7 v muzejih pa gre tudi
za vodenje odraslih. Toda če bi se držali etimologije, potem bi bil izraz »pe-
dagogika« lahko sporen tudi takrat, ko je z njim mišljena veda ali znanost o
vzgoji in izobraževanju otrok, saj ta izraz, če ga razumemo dobesedno, ne po-
meni vzgoje otroka. Pomeni vodenje otroka. Najprej je šlo zgolj za vodenje
otroka od doma do šole in nazaj. To je bila v antiki naloga sužnja, ki so ga za-
radi tega imenovali pedagog. Ta je moral voditi gospodarjevega otroka k uči-
telju in nazaj domov. To vodenje je bilo pravzaprav fizično spremljanje otro-
ka. Kot tako ni bilo razumljeno kot vzgoja. Zato je raba izraza »pedagogi-
ka« neproblematična le, če tega izraza ne razumemo na podlagi etimologi-
je, in torej besedo »vodenje«, ki je bistven del tega izraza, ne razumemo do-
besedno, ampak zgolj v prenesenem smislu. Zgodovinsko gledano se je ta po-
menski premik zgodil že v helenističnem obdobju, ko je pedagogovo delo do-
bilo tudi moralno razsežnost, ker je moral pedagog otroka na poti tudi nad-
zorovati in varovati pred nevarnostmi in pregrehami, predvsem pa zato, ker
je kmalu postal prav on tisti, ki je otroku privzgajal lepo obnašanje in obli-
koval njegov značaj in moralnost. Tako je beseda »pedagog« vse bolj zgu-
bljala svoj etimološki pomen in vedno bolj pogosto je pomenila vzgojitelja,
tj. osebo, ki ji je zaupana moralna vzgoja otrok. Nikoli pa ni pomenila uči-
zejev in galerij, nato se je število povečalo na 63, v zadnji publikaciji pa je svoje pedagoške pro-
grame objavilo že 155 ustanov.
6 Recimo po zgledu preimenovanja Oddelka za pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani v
Oddelek za pedagogiko in andragogiko.
7 Beseda »pedagogika« izhaja iz grških besed »paîs«, »paidós« (otrok, deček) in »ágein« (voditi).
Isti izvor ima tudi beseda »pedagog« (paidagogós), ki (W. Brezinka, Metateoria dell’educazione,
9, 47).
