Page 26 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 26
Homo spectator
je pri nas posledica razdelitve pedagogike kot obče vede o vzgoji in izobra-
ževanju na pedagogiko (vedo o vzgoji in izobraževanju otrok) in andrago-
giko (vedo o izobraževanju odraslih) upravičena, potem bi bilo primerne-
je govoriti o »muzejski pedagogiki in andragogiki«. Že v času uvedbe ter-
mina »muzejska pedagogika« je bila ta delitev na dve vedi znana. Takrat
namreč andragogika ni več veljala za eno od pedagoških disciplin,4 vzgoj-
no in izobraževalno delo v muzejih in galerijah pa tudi ni bilo usmerjeno le
na delo s šolarji. To sta dva poglavitna razloga, zaradi katerih je bila teda-
nja uvedba izraza »muzejska pedagogika« v tem pogledu problematična.
Še bolj problematična je videti njegova raba danes, ko se je andragogika že
povsem uveljavila. Vendar to ne pomeni, da je njegova raba problematična
v vseh primerih. Problematična se zdi takrat, ko se uporablja kot oznaka za
teorijo in prakso izobraževanja odraslih v muzejih in galerijah. Da se v mu-
zejih in galerijah tega problema zavedajo, se vidi tudi po tem, da se dejav-
nosti, namenjene odraslim, v programih dela muzejev in galerij vsaj pone-
kod že nekaj časa uvrščajo v rubriko »andragogika«.5 Kljub temu pa raba
izraza »andragogika« še ni dosledna. Tako se na primer ne uporablja izraz
šnjega stoletja po kočani poletni delavnici stopil k njemu z lesketajočimi očmi rekoč: »Malcolm,
vi pridigate in prakticirate andragogiko!« Ker Malcolm prej še ni slišal za andragogiko, je odvr-
nil: »Kakšno – gogiko?« Na kar mu je ta jugoslovanski strokovnjak pojasnil, da gre za izpeljavo
iz grške besede »aner«, ki pomeni »odrasel« (M.S. Knowles, Andragogy, v: Museums, Adults,
and the Humanities, American Association of Museums, Washington, D. C. 2005, 27). Čeprav
se je izraz »andragogika« uveljavil v mednarodnem okviru, pa so v ZDA in Veliki Britaniji še
naprej preferirali rabo izraza »adult educatioin«, v Franciji (podobno kot v Španiji in Italiji) pa
»formation des adultes« (P. Besnard, Andragogie, Dictionnaire encyclopédique de l’ éducation et
de la formation, Paris1994, 62–63).
4 Enciklopedijski riječnik pedagogije, Zagreb 1963, 41–42 (geslo Andragogija). Pedagogika pa
je bila razumljena kot teorija vzgoje in izobraževanja (F. Blättner, Storia della pedagogia, Roma
1979, 8). Pri tem ostaja za nekatere avtorje odprto vprašanje, ali gre za t. i. znanstveno ali prak-
tično teorijo (W. Brezinka, Metateoria dell’educazione, Roma 1984, 9). Vendar v tem primeru
to razlikovanje niti ni toliko pomembno. Pomembno je, da je pedagogika razumljena kot teo-
rija (znanost, veda, teorija, doktrina itd.) o vzgoji in izobraževanju nasploh in ne le o vzgoji in
izobraževanju otrok.
5 V knjižici Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah (Pedagoška sekcija pri Skup-
nosti muzejev Slovenije, Ljubljana 1999), v rubriki Samostojni pedagoški programi še niso loče-
vali dejavnosti za otroke in odrasle. V naslednji knjižici Pedagoški programi v slovenskih muzejih
in galerijah 2001/2002 (Pedagoška sekcija pri Skupnosti muzejev Slovenije, Ljubljana 2001, 79),
je le Prirodoslovni muzej Slovenije poimenoval dejavnosti za odrasle: Andragoški programi. V is-
toimenski knjižici (Pedagoška sekcija pri Skupnosti muzejev Slovenije, Ljubljana 2003, 41, str.,
47, 98, 102), so na objavljenih straneh nekateri muzeji že navajali rubriko Andragoški programi.
V naslednji istoimenski publikaciji (Pedagoška sekcija pri Skupnosti muzejev Slovenije , Ljublja-
na 2005, 78, 98, 114) se je število rubrik Andragoški programi zmanjšalo. V zadnji knjižici (Pe-
dagoška sekcija pri Skupnosti muzejev Slovenije, Ljubljana 2008, 61, 113, 123, 142, 151) so na
objavljenih straneh kustosi navajali dejavnosti za odrasle tako: Programi za odrasle, Andragoški
programi, Delavnice za odrasle. Potrebno je navesti, da je sodelovalo v teh knjižicah prvič 58 mu-
je pri nas posledica razdelitve pedagogike kot obče vede o vzgoji in izobra-
ževanju na pedagogiko (vedo o vzgoji in izobraževanju otrok) in andrago-
giko (vedo o izobraževanju odraslih) upravičena, potem bi bilo primerne-
je govoriti o »muzejski pedagogiki in andragogiki«. Že v času uvedbe ter-
mina »muzejska pedagogika« je bila ta delitev na dve vedi znana. Takrat
namreč andragogika ni več veljala za eno od pedagoških disciplin,4 vzgoj-
no in izobraževalno delo v muzejih in galerijah pa tudi ni bilo usmerjeno le
na delo s šolarji. To sta dva poglavitna razloga, zaradi katerih je bila teda-
nja uvedba izraza »muzejska pedagogika« v tem pogledu problematična.
Še bolj problematična je videti njegova raba danes, ko se je andragogika že
povsem uveljavila. Vendar to ne pomeni, da je njegova raba problematična
v vseh primerih. Problematična se zdi takrat, ko se uporablja kot oznaka za
teorijo in prakso izobraževanja odraslih v muzejih in galerijah. Da se v mu-
zejih in galerijah tega problema zavedajo, se vidi tudi po tem, da se dejav-
nosti, namenjene odraslim, v programih dela muzejev in galerij vsaj pone-
kod že nekaj časa uvrščajo v rubriko »andragogika«.5 Kljub temu pa raba
izraza »andragogika« še ni dosledna. Tako se na primer ne uporablja izraz
šnjega stoletja po kočani poletni delavnici stopil k njemu z lesketajočimi očmi rekoč: »Malcolm,
vi pridigate in prakticirate andragogiko!« Ker Malcolm prej še ni slišal za andragogiko, je odvr-
nil: »Kakšno – gogiko?« Na kar mu je ta jugoslovanski strokovnjak pojasnil, da gre za izpeljavo
iz grške besede »aner«, ki pomeni »odrasel« (M.S. Knowles, Andragogy, v: Museums, Adults,
and the Humanities, American Association of Museums, Washington, D. C. 2005, 27). Čeprav
se je izraz »andragogika« uveljavil v mednarodnem okviru, pa so v ZDA in Veliki Britaniji še
naprej preferirali rabo izraza »adult educatioin«, v Franciji (podobno kot v Španiji in Italiji) pa
»formation des adultes« (P. Besnard, Andragogie, Dictionnaire encyclopédique de l’ éducation et
de la formation, Paris1994, 62–63).
4 Enciklopedijski riječnik pedagogije, Zagreb 1963, 41–42 (geslo Andragogija). Pedagogika pa
je bila razumljena kot teorija vzgoje in izobraževanja (F. Blättner, Storia della pedagogia, Roma
1979, 8). Pri tem ostaja za nekatere avtorje odprto vprašanje, ali gre za t. i. znanstveno ali prak-
tično teorijo (W. Brezinka, Metateoria dell’educazione, Roma 1984, 9). Vendar v tem primeru
to razlikovanje niti ni toliko pomembno. Pomembno je, da je pedagogika razumljena kot teo-
rija (znanost, veda, teorija, doktrina itd.) o vzgoji in izobraževanju nasploh in ne le o vzgoji in
izobraževanju otrok.
5 V knjižici Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah (Pedagoška sekcija pri Skup-
nosti muzejev Slovenije, Ljubljana 1999), v rubriki Samostojni pedagoški programi še niso loče-
vali dejavnosti za otroke in odrasle. V naslednji knjižici Pedagoški programi v slovenskih muzejih
in galerijah 2001/2002 (Pedagoška sekcija pri Skupnosti muzejev Slovenije, Ljubljana 2001, 79),
je le Prirodoslovni muzej Slovenije poimenoval dejavnosti za odrasle: Andragoški programi. V is-
toimenski knjižici (Pedagoška sekcija pri Skupnosti muzejev Slovenije, Ljubljana 2003, 41, str.,
47, 98, 102), so na objavljenih straneh nekateri muzeji že navajali rubriko Andragoški programi.
V naslednji istoimenski publikaciji (Pedagoška sekcija pri Skupnosti muzejev Slovenije , Ljublja-
na 2005, 78, 98, 114) se je število rubrik Andragoški programi zmanjšalo. V zadnji knjižici (Pe-
dagoška sekcija pri Skupnosti muzejev Slovenije, Ljubljana 2008, 61, 113, 123, 142, 151) so na
objavljenih straneh kustosi navajali dejavnosti za odrasle tako: Programi za odrasle, Andragoški
programi, Delavnice za odrasle. Potrebno je navesti, da je sodelovalo v teh knjižicah prvič 58 mu-
