Page 25 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 25
minološke
in konceptualne
dileme
Izraz »muzejska pedagogika«,1 ki se je v zadnjih dobrih dveh desetletjih
uveljavil v slovenskem prostoru kot splošno sprejet termin2 za prakso in
vedno bolj tudi teorijo izobraževalnega in vzgojnega dela v muzejih in gale-
rijah, sploh ni tako neproblematičen, kot se morda zdi na prvi pogled. Pro-
blematičen je namreč vsaj zaradi dveh razlogov.
Prvič zato, ker se izraz nanaša na celotno izobraževalno in vzgojno delo
v muzejih in galerijah, ki vključuje tako programe za otroke kot za odrasle,
ne upošteva pa bistvene spremembe, ki se je zgodila z vzpostavitvijo andra-
gogike kot posebne vede o izobraževanju odraslih.3 Če je ta sprememba, ki
1 Ta del besedila, ki se ukvarja z terminološkimi in konceptualnimi dilemami, povezanimi z iz-
razom »muzejska pedagogika«, je bil objavljen v: Z. Kodelja, L. Tavčar, Terminološke zagate z
izrazom »muzejska pedagogika«, Sodobna pedagogika 59 (2008), 5, 124–134.
2 Pred tem so denimo v Narodni galeriji v Ljubljani poimenovali izobraževalne dejavnosti s tre-
mi izrazi: »umetnostna vzgoja«, »estetska vzgoja« (P. Vrhunc, »Umetnostna vzgoja Narodne
galerije«, Argo 12 (1973), 1/2, 16) in »likovna vzgoja« (A. Cevc, Poročilo o delu Narodne gale-
rije za leto 1979, Arhiv Narodne galerije v Ljubljani).
3 Sam izraz »andragogika« (nem. Andragogik) je, kot navaja D. Demetrio, prvi uporabil A. Kapp
leta 1833 za označitev vsega, kar zadeva izobraževanje in vzgojo kot eksistencialni kontinuum.
Nato je leta 1921 E. Rosenstock ponovno uporabil ta izraz v analizi funkcij izobraževanja odra-
slih v Nemčiji (D. Demetrio, Manuale di educazione degli adulti, Roma-Bari 2003, 106). V Slo-
veniji je že leta 1938, najbrž prvi, uporabil izraz »andra-gogika« K. OZVALD v članku Dvajset
let pedagogike v Jugoslaviji (J. Muršak, Duševni obraz človeka v dobi strojev ali poklic kot naj-
višja oblika dela, Sodobna pedagogika (2002), 4, 130). Pozneje so o adragogiki pisali in jo uteme-
ljevali številni avtorji: H. Nanselmann (Švica), F. Poggeler (Nemčija), M. Ogrizović (Jugoslavi-
ja), T. T. Have (Nizozemska), B. Schwartz (Francija), J. A. Simpson (Anglija), F. M. De Sanctis,
itd. (Italija), in M. Knowles v ZDA (D. Demetrio, Manuale di educazione degli adulti, 106). M.
Knowles v enem od svojih tekstov z naslovom »Andragogy« priznava, da je ta izraz ukradel od
nekega jugoslovanskega strokovnjaka za izobraževanje odraslih, ki je sredi šestdesetih let prej-
in konceptualne
dileme
Izraz »muzejska pedagogika«,1 ki se je v zadnjih dobrih dveh desetletjih
uveljavil v slovenskem prostoru kot splošno sprejet termin2 za prakso in
vedno bolj tudi teorijo izobraževalnega in vzgojnega dela v muzejih in gale-
rijah, sploh ni tako neproblematičen, kot se morda zdi na prvi pogled. Pro-
blematičen je namreč vsaj zaradi dveh razlogov.
Prvič zato, ker se izraz nanaša na celotno izobraževalno in vzgojno delo
v muzejih in galerijah, ki vključuje tako programe za otroke kot za odrasle,
ne upošteva pa bistvene spremembe, ki se je zgodila z vzpostavitvijo andra-
gogike kot posebne vede o izobraževanju odraslih.3 Če je ta sprememba, ki
1 Ta del besedila, ki se ukvarja z terminološkimi in konceptualnimi dilemami, povezanimi z iz-
razom »muzejska pedagogika«, je bil objavljen v: Z. Kodelja, L. Tavčar, Terminološke zagate z
izrazom »muzejska pedagogika«, Sodobna pedagogika 59 (2008), 5, 124–134.
2 Pred tem so denimo v Narodni galeriji v Ljubljani poimenovali izobraževalne dejavnosti s tre-
mi izrazi: »umetnostna vzgoja«, »estetska vzgoja« (P. Vrhunc, »Umetnostna vzgoja Narodne
galerije«, Argo 12 (1973), 1/2, 16) in »likovna vzgoja« (A. Cevc, Poročilo o delu Narodne gale-
rije za leto 1979, Arhiv Narodne galerije v Ljubljani).
3 Sam izraz »andragogika« (nem. Andragogik) je, kot navaja D. Demetrio, prvi uporabil A. Kapp
leta 1833 za označitev vsega, kar zadeva izobraževanje in vzgojo kot eksistencialni kontinuum.
Nato je leta 1921 E. Rosenstock ponovno uporabil ta izraz v analizi funkcij izobraževanja odra-
slih v Nemčiji (D. Demetrio, Manuale di educazione degli adulti, Roma-Bari 2003, 106). V Slo-
veniji je že leta 1938, najbrž prvi, uporabil izraz »andra-gogika« K. OZVALD v članku Dvajset
let pedagogike v Jugoslaviji (J. Muršak, Duševni obraz človeka v dobi strojev ali poklic kot naj-
višja oblika dela, Sodobna pedagogika (2002), 4, 130). Pozneje so o adragogiki pisali in jo uteme-
ljevali številni avtorji: H. Nanselmann (Švica), F. Poggeler (Nemčija), M. Ogrizović (Jugoslavi-
ja), T. T. Have (Nizozemska), B. Schwartz (Francija), J. A. Simpson (Anglija), F. M. De Sanctis,
itd. (Italija), in M. Knowles v ZDA (D. Demetrio, Manuale di educazione degli adulti, 106). M.
Knowles v enem od svojih tekstov z naslovom »Andragogy« priznava, da je ta izraz ukradel od
nekega jugoslovanskega strokovnjaka za izobraževanje odraslih, ki je sredi šestdesetih let prej-
