Page 22 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 22
Homo spectator
Kljub vsem tem spremembam, ki kažejo, da je postajal muzej za ženske
in delavce ne samo vse bolj odprt prostor, ampak tudi potencialni prostor
izobraževanja in kultiviranja, pa za tedanje in marsikdaj tudi za sodobne
muzeje žal še vedno velja mnenje Gottfrieda Fliedla, ki ugotavlja: »Dostop
do izobrazbe, torej tudi do muzeja in njegove dediščine, je urejen socialno
razločevalno. To pomeni, da le tisti, ki že ima neko izobrazbo, lahko izo-
brazbo pridobi. Muzeji niso mesta za izobraževanje, temveč so mesta izo-
braženih. Muzeji so kultna mesta domorodcev izobraženske elite.«20
Po tej kratki predstavitvi vloge umetnostnih muzejev in galerij pri obli-
kovanju in kultiviranju muzejskega občinstva, kot so jo razumeli kultur-
ni reformatorji 19. stoletja, se bomo v nadaljevanju osredotočili na temati-
ko tistega izobraževalnega in vzgojnega dela v umetnostnih muzejih in ga-
lerijah, ki jo označuje naslov pričujočega dela, torej na muzejsko pedagogi-
ko. Pri tem je potrebno poudariti, da se ne bomo ukvarjali s problematiko
muzejske pedagogike v vseh vrstah muzejev, ampak le s tisto, ki je specifič-
na za umetnostne muzeje in galerije. Pravzaprav se bomo še bolj omejili in
se osredotočili predvsem na problematiko, značilno za umetnostne muzeje
in galerije, v katerih so razstavljena dela starejše likovne umetnosti. Zato je
podnaslov knjige »Muzejska pedagogika« morda preširok. Ker pa je to ne-
mara prvo obsežnejše delo o muzejski pedagogiki v slovenskem prostoru, se
na konceptualni ravni ukvarjamo tudi z muzejsko pedagogiko nasploh in
je zato tudi širši podnaslov vendarle upravičen, čeprav se ne poglabljamo v
problematiko, ki je specifična za druge vrste muzejev.
Tako so glavne teme v prvem poglavju prav nekateri terminološki pro-
blemi z izrazom »muzejska pedagogika«, ki se v Sloveniji uporablja že več
kot dve desetletji. Izraz je problematičen vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato,
ker se nanaša na izobraževalno in vzgojno delo tako z otroki kakor tudi z
odraslimi v muzejih in galerijah, ne upošteva pa bistvene spremembe, ki je
nastala z vzpostavitvijo andragogike kot posebne edukacijske vede. Drugi
razlog, zaradi katerega je izraz problematičen, pa je, da napeljuje k napač-
nemu sklepu, da je muzejska pedagogika posebna edukacijska veda, čeprav
to v resnici ni.
V drugem poglavju, ki je razdeljeno na več podpoglavij, združenih pod
naslovom Preliminarije za muzejsko pedagogiko, je v ospredju obravnave
najprej vprašanje, kako se je v obdobju od druge polovice 19. stoletja do
le leta 1800. Njihovo število se je postopoma povečevalo. Likovne šole za ženske so organizirala
tudi različna ženska združenja.« V. Baranovski, I. Khlebnikova, n. d., 33.
20 G. Fliedl, O razvrščanju in prilaščanju, Muzeoforum, Zbornik muzeoloških predavanj 1991,
Ljubljana 1991, 26.
Kljub vsem tem spremembam, ki kažejo, da je postajal muzej za ženske
in delavce ne samo vse bolj odprt prostor, ampak tudi potencialni prostor
izobraževanja in kultiviranja, pa za tedanje in marsikdaj tudi za sodobne
muzeje žal še vedno velja mnenje Gottfrieda Fliedla, ki ugotavlja: »Dostop
do izobrazbe, torej tudi do muzeja in njegove dediščine, je urejen socialno
razločevalno. To pomeni, da le tisti, ki že ima neko izobrazbo, lahko izo-
brazbo pridobi. Muzeji niso mesta za izobraževanje, temveč so mesta izo-
braženih. Muzeji so kultna mesta domorodcev izobraženske elite.«20
Po tej kratki predstavitvi vloge umetnostnih muzejev in galerij pri obli-
kovanju in kultiviranju muzejskega občinstva, kot so jo razumeli kultur-
ni reformatorji 19. stoletja, se bomo v nadaljevanju osredotočili na temati-
ko tistega izobraževalnega in vzgojnega dela v umetnostnih muzejih in ga-
lerijah, ki jo označuje naslov pričujočega dela, torej na muzejsko pedagogi-
ko. Pri tem je potrebno poudariti, da se ne bomo ukvarjali s problematiko
muzejske pedagogike v vseh vrstah muzejev, ampak le s tisto, ki je specifič-
na za umetnostne muzeje in galerije. Pravzaprav se bomo še bolj omejili in
se osredotočili predvsem na problematiko, značilno za umetnostne muzeje
in galerije, v katerih so razstavljena dela starejše likovne umetnosti. Zato je
podnaslov knjige »Muzejska pedagogika« morda preširok. Ker pa je to ne-
mara prvo obsežnejše delo o muzejski pedagogiki v slovenskem prostoru, se
na konceptualni ravni ukvarjamo tudi z muzejsko pedagogiko nasploh in
je zato tudi širši podnaslov vendarle upravičen, čeprav se ne poglabljamo v
problematiko, ki je specifična za druge vrste muzejev.
Tako so glavne teme v prvem poglavju prav nekateri terminološki pro-
blemi z izrazom »muzejska pedagogika«, ki se v Sloveniji uporablja že več
kot dve desetletji. Izraz je problematičen vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato,
ker se nanaša na izobraževalno in vzgojno delo tako z otroki kakor tudi z
odraslimi v muzejih in galerijah, ne upošteva pa bistvene spremembe, ki je
nastala z vzpostavitvijo andragogike kot posebne edukacijske vede. Drugi
razlog, zaradi katerega je izraz problematičen, pa je, da napeljuje k napač-
nemu sklepu, da je muzejska pedagogika posebna edukacijska veda, čeprav
to v resnici ni.
V drugem poglavju, ki je razdeljeno na več podpoglavij, združenih pod
naslovom Preliminarije za muzejsko pedagogiko, je v ospredju obravnave
najprej vprašanje, kako se je v obdobju od druge polovice 19. stoletja do
le leta 1800. Njihovo število se je postopoma povečevalo. Likovne šole za ženske so organizirala
tudi različna ženska združenja.« V. Baranovski, I. Khlebnikova, n. d., 33.
20 G. Fliedl, O razvrščanju in prilaščanju, Muzeoforum, Zbornik muzeoloških predavanj 1991,
Ljubljana 1991, 26.
