Page 20 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 20
Homo spectator
skrbljeni ženi ne bo več treba obiskovati različnih točilnic, da bi privlekla do-
mov svojega ubogega pijanega moža. Poiskala ga bo v najbližjem muzeju, kjer
bo morala uporabiti vso spretnost prepričevanja, da ga bo odtrgala iz zato-
pljenosti v premišljevanja o Rafaelu.«15
Zato je bilo še toliko bolj pomembno, »da so bili muzeji v skladu z novo
koncepcijo kot javne institucije enako dostopni moškim in ženskam. Vedno
ni bilo tako, in celo kjer so bile ženske upoštevane, njihova navzočnost ni bila
vedno dobrodošla. V 18. stoletju se je denimo nemški obiskovalec v Ashmo-
lean Museum-u pritoževal, da so ženskam celo omogočili ogled za 6 penijev,
vendar so tekale sem ter tja in se vsega dotikale. V zgodnjem 19. stoletju so
se razmere spremenile in ženskam ni bil vstop v muzeje samo dovoljen, am-
pak so jih včasih celo spodbujali k obiskovanju muzejev in s tem vzpostavlja-
li razliko med to komponento javne buržoazne sfere in kavarnami, akademi-
jami, debatnimi in literarnimi društvi, ki so bili še vedno rezervirani pred-
vsem za moške. V tem pogledu so muzeji – podobno kot parki in veleblagov-
nice – pripadali k izbrani vrsti javnega okolja, ki so ga lahko obiskovale do-
stojne ženske, če so jih spremljali moški člani družine ali gardedama. To pa
zato, ker se je muzej razlikoval od neregulirane spolno pomešane množice na
velesejmih in drugih krajih javnega zbiranja.16
Toda »če so žensko iz delavskega razreda videli kot uporabnico kul-
turnega reformacijskega vpliva, je obenem nastopala tudi kot sokrivka tega
vpliva, kot kolesce v kulturnem mehanizmu. To je bilo deloma tudi stvar
funkcioniranja muzejev /…/ kot učnega okolja, v katerem bi bila lahko pre-
nesena buržoazna koncepcija ženskosti in družinskega življenja na ženske
iz delavskega razreda. Enako pomembno je, da so takšne norme potem slu-
žile kot modeli, po katerih bi bil lahko izboljšan okus moških iz delavske-
ga razreda. V muzejskih projektih Johna Ruskina in Williama Morrisa je
bilo preoblikovanje idealnega doma (zamišljenega kot buržoazni interier)
mišljeno kot primarno sredstvo za navajanje moškega iz delavskega razreda
na »boljše predmete, na boljšo stanovanjsko opremo«.17
15 J. Physik, The Victoria and Albert Museum: The History of its Bulding, London 1982, 35.
16 J. Physik, n. d., 29. Nekateri avtorji omenjajo podobnosti med muzejem in veleblagovnico. Oba
sta bila v formalnem smislu za javnost odprta prostora, saj sta dopuščala prost vstop. Poleg tega
sta bila oba zamišljena kot prostor, v katerem so se ljudje iz nižjih socialnih slojev srečevali s ti-
stimi iz višjih, se lahko zato po njih zgledovali in posnemali njihov način oblačenja in obnašanja.
Tako so lahko prek posnemanja izboljšali svoj estetski okus in prevzeli vrednote in norme vede-
nja, ki so veljale za višje socialne sloje. V tem smislu sta bila po mnenju reformatorjev tako mu-
zej kakor tudi veleblagovnica prostora, v katerem je potekal proces kultiviranja ljudskih mno-
žic (n. d., 28–33).
17 Ob tem naj opozorimo na razmišljanje Alaina Corbina, ki je opredelil tako imenovani »notra-
nji muzej«. Konstrukcija notranjega muzeja je bila odvisna od različnih zahtev. Zbirka je lahko
skrbljeni ženi ne bo več treba obiskovati različnih točilnic, da bi privlekla do-
mov svojega ubogega pijanega moža. Poiskala ga bo v najbližjem muzeju, kjer
bo morala uporabiti vso spretnost prepričevanja, da ga bo odtrgala iz zato-
pljenosti v premišljevanja o Rafaelu.«15
Zato je bilo še toliko bolj pomembno, »da so bili muzeji v skladu z novo
koncepcijo kot javne institucije enako dostopni moškim in ženskam. Vedno
ni bilo tako, in celo kjer so bile ženske upoštevane, njihova navzočnost ni bila
vedno dobrodošla. V 18. stoletju se je denimo nemški obiskovalec v Ashmo-
lean Museum-u pritoževal, da so ženskam celo omogočili ogled za 6 penijev,
vendar so tekale sem ter tja in se vsega dotikale. V zgodnjem 19. stoletju so
se razmere spremenile in ženskam ni bil vstop v muzeje samo dovoljen, am-
pak so jih včasih celo spodbujali k obiskovanju muzejev in s tem vzpostavlja-
li razliko med to komponento javne buržoazne sfere in kavarnami, akademi-
jami, debatnimi in literarnimi društvi, ki so bili še vedno rezervirani pred-
vsem za moške. V tem pogledu so muzeji – podobno kot parki in veleblagov-
nice – pripadali k izbrani vrsti javnega okolja, ki so ga lahko obiskovale do-
stojne ženske, če so jih spremljali moški člani družine ali gardedama. To pa
zato, ker se je muzej razlikoval od neregulirane spolno pomešane množice na
velesejmih in drugih krajih javnega zbiranja.16
Toda »če so žensko iz delavskega razreda videli kot uporabnico kul-
turnega reformacijskega vpliva, je obenem nastopala tudi kot sokrivka tega
vpliva, kot kolesce v kulturnem mehanizmu. To je bilo deloma tudi stvar
funkcioniranja muzejev /…/ kot učnega okolja, v katerem bi bila lahko pre-
nesena buržoazna koncepcija ženskosti in družinskega življenja na ženske
iz delavskega razreda. Enako pomembno je, da so takšne norme potem slu-
žile kot modeli, po katerih bi bil lahko izboljšan okus moških iz delavske-
ga razreda. V muzejskih projektih Johna Ruskina in Williama Morrisa je
bilo preoblikovanje idealnega doma (zamišljenega kot buržoazni interier)
mišljeno kot primarno sredstvo za navajanje moškega iz delavskega razreda
na »boljše predmete, na boljšo stanovanjsko opremo«.17
15 J. Physik, The Victoria and Albert Museum: The History of its Bulding, London 1982, 35.
16 J. Physik, n. d., 29. Nekateri avtorji omenjajo podobnosti med muzejem in veleblagovnico. Oba
sta bila v formalnem smislu za javnost odprta prostora, saj sta dopuščala prost vstop. Poleg tega
sta bila oba zamišljena kot prostor, v katerem so se ljudje iz nižjih socialnih slojev srečevali s ti-
stimi iz višjih, se lahko zato po njih zgledovali in posnemali njihov način oblačenja in obnašanja.
Tako so lahko prek posnemanja izboljšali svoj estetski okus in prevzeli vrednote in norme vede-
nja, ki so veljale za višje socialne sloje. V tem smislu sta bila po mnenju reformatorjev tako mu-
zej kakor tudi veleblagovnica prostora, v katerem je potekal proces kultiviranja ljudskih mno-
žic (n. d., 28–33).
17 Ob tem naj opozorimo na razmišljanje Alaina Corbina, ki je opredelil tako imenovani »notra-
nji muzej«. Konstrukcija notranjega muzeja je bila odvisna od različnih zahtev. Zbirka je lahko
