Page 19 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 19
Uvod
dom in slojem, in bi se pripadniki nižjih slojev tako lahko učili s posne-
manjem oblik oblačenja in vedenja, značilnih za višje sloje.11
Tako naj bi bilo, toda v praksi je bilo precej drugače. Družbene elite so
si pogosto in učinkovito prilastile muzeje in predvsem umetnostne galeri-
je. Zato muzeji niso delovali toliko kot »institucije hegemonizacije, kakor so
si zamišljali reformatorji, ampak so še naprej igrali pomembno vlogo v dife-
renciranju elit in širših ljudskih slojev.« Benett zato opozori, da muzej ni niti
zgolj hegemonizirajoča niti zgolj diferencirajoča institucija: njegovo družbe-
no funkcioniranje bi lahko precej bolje definirali kot kontradiktorno gibanje
med tema dvema tendencama. Prav tako meni, da je imela koncepcija muzeja
kot institucije, v kateri je delavski razred izpostavljen vplivu srednjega razre-
da, ne glede na dejstvo, da v praksi ni bila nikoli povsem udejanjena, bistveno
vlogo pri oblikovanju muzeja kot nove vrste družbenega prostora.12
Benett obravnava to oblikovanje muzeja kot novega družbenega prosto-
ra tudi v povezavi z ženskami. Pri tem med drugim navaja tudi besedilo Jo-
ane Landes, ki je v ponovni oceni Habermasovega koncepta javne sfere in
ob upoštevanju francoskega konteksta videla izključitev žensk iz javne sfere
»kot del kulturno-politične taktike, ki obljublja spreobrnitev pokvarjene ci-
vilizacije, v kateri vlada elegantna ženska, in obenem ponovno vrnitev suve-
renih pravic moškim, ki jim jih je odvzel absolutistični vladar.«13 »Redefi-
nicija ženskosti, ki je spremljala ta proces in povezala ženske s sfero natural-
nosti in domačnosti ter s funkcijo vzgajanja, je pripravljala pot za redefinici-
jo ženske vloge v kulturni sferi.« Od tedaj dalje se ženske niso več pojavlja-
le kot dominirajoče gospodarice sveta salonov, ampak kot ljubeznive in ugla-
jene služkinje.14
A tudi če se je to dogajalo, se je po drugi strani v muzejih začel nasproten
proces, proces, v katerem so ženskam začeli pripisovati pozitivno vlogo kulti-
viranja moških iz delavskega razreda. Tako je bil denimo sredi 19. stoletja po
mnenju reformatorjev britanskih muzejev prav moški iz delavskega razreda
tisti, ki ga je bilo potrebno s to reformno strategijo odtegniti od kvarnih ugo-
dij, ki so jih nudili velesejmi in gostilne. Zato so reformatorji poskušali pri-
dobiti ženske iz delavskega razreda za zaveznice zagovornikov kulture. Llo-
ydsov odgovor na odprtje Sheepshank Gallery v Victoria and Albert Muse-
um-u leta 1858 je bil bržčas utopija, vendar je bil tipičen za to obdobje: »Za-
11 N. d., 28.
12 N. d., 28.
13 J. B. Landes, Woman and the Public Sphere in the Age of the French Revolution, Ithaca, Lon-
don 1988, 56.
14 T. Bennet, n. d., 29.
dom in slojem, in bi se pripadniki nižjih slojev tako lahko učili s posne-
manjem oblik oblačenja in vedenja, značilnih za višje sloje.11
Tako naj bi bilo, toda v praksi je bilo precej drugače. Družbene elite so
si pogosto in učinkovito prilastile muzeje in predvsem umetnostne galeri-
je. Zato muzeji niso delovali toliko kot »institucije hegemonizacije, kakor so
si zamišljali reformatorji, ampak so še naprej igrali pomembno vlogo v dife-
renciranju elit in širših ljudskih slojev.« Benett zato opozori, da muzej ni niti
zgolj hegemonizirajoča niti zgolj diferencirajoča institucija: njegovo družbe-
no funkcioniranje bi lahko precej bolje definirali kot kontradiktorno gibanje
med tema dvema tendencama. Prav tako meni, da je imela koncepcija muzeja
kot institucije, v kateri je delavski razred izpostavljen vplivu srednjega razre-
da, ne glede na dejstvo, da v praksi ni bila nikoli povsem udejanjena, bistveno
vlogo pri oblikovanju muzeja kot nove vrste družbenega prostora.12
Benett obravnava to oblikovanje muzeja kot novega družbenega prosto-
ra tudi v povezavi z ženskami. Pri tem med drugim navaja tudi besedilo Jo-
ane Landes, ki je v ponovni oceni Habermasovega koncepta javne sfere in
ob upoštevanju francoskega konteksta videla izključitev žensk iz javne sfere
»kot del kulturno-politične taktike, ki obljublja spreobrnitev pokvarjene ci-
vilizacije, v kateri vlada elegantna ženska, in obenem ponovno vrnitev suve-
renih pravic moškim, ki jim jih je odvzel absolutistični vladar.«13 »Redefi-
nicija ženskosti, ki je spremljala ta proces in povezala ženske s sfero natural-
nosti in domačnosti ter s funkcijo vzgajanja, je pripravljala pot za redefinici-
jo ženske vloge v kulturni sferi.« Od tedaj dalje se ženske niso več pojavlja-
le kot dominirajoče gospodarice sveta salonov, ampak kot ljubeznive in ugla-
jene služkinje.14
A tudi če se je to dogajalo, se je po drugi strani v muzejih začel nasproten
proces, proces, v katerem so ženskam začeli pripisovati pozitivno vlogo kulti-
viranja moških iz delavskega razreda. Tako je bil denimo sredi 19. stoletja po
mnenju reformatorjev britanskih muzejev prav moški iz delavskega razreda
tisti, ki ga je bilo potrebno s to reformno strategijo odtegniti od kvarnih ugo-
dij, ki so jih nudili velesejmi in gostilne. Zato so reformatorji poskušali pri-
dobiti ženske iz delavskega razreda za zaveznice zagovornikov kulture. Llo-
ydsov odgovor na odprtje Sheepshank Gallery v Victoria and Albert Muse-
um-u leta 1858 je bil bržčas utopija, vendar je bil tipičen za to obdobje: »Za-
11 N. d., 28.
12 N. d., 28.
13 J. B. Landes, Woman and the Public Sphere in the Age of the French Revolution, Ithaca, Lon-
don 1988, 56.
14 T. Bennet, n. d., 29.
