Page 18 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 18
Homo spectator
Benett je izpostavil tri naloge, ki bi jih muzeji morali izpeljati, če naj
bi postali dejavni nosilci novih kulturnih strategij. »Prva zadeva nara-
vo muzeja kot socialnega prostora in potrebo po ločitvi tega prostora od
prejšnjih zasebnih, omejenih in socialno ekskluzivnih oblik družabno-
sti. Muzej je bilo treba preoblikovati, da je lahko deloval kot prostor, v
katerem se je bilo mogoče učiti civiliziranih oblik vedenja in jih razširjati
med ljudi. Druga naloga zadeva naravo muzeja kot prostora reprezentira-
nja. Bolj kot da bi vzbujale zgolj začudenje in presenečenje nad redkost-
mi in čudesi, bi morale muzejske predstavitve tako urediti in predstaviti
naravne in kulturne artefakte, da bi zagotovile uporabo le-teh za porast
znanja in za kulturo ter prosvetlitev ljudstva. /…/ Tretja naloga je v na-
sprotju s prejšnjima bolj povezana z muzejskimi obiskovalci kot z razsta-
vami. Upošteva potrebo po razvijanju muzeja kot prostora opazovanja in
regulacije z namenom, da bi obiskovalčevo telo bilo oblikovano v soglas-
ju z zahtevami novih norm javnega vedenja.«10 Rekonceptualizacija mu-
zejev sredi 19. stoletja (kot kulturnih virov) je imela potemtakem za po-
sledico pomembno prevrednotenje prejšnjih kulturnih strategij. V zgo-
dnjem obdobju so pravila, ki so urejala obiskovanje muzejev, služila za
razlikovanje buržoaznega občinstva od preprostih ljudi s tem, da so sle-
dnje izključevala oziroma jim preprečevala obiskovanje muzejev. Prav na-
sprotno pa je nova koncepcija muzeja kot instrumenta javnega izobraže-
vanja nameravala z odpiranjem muzeja širši javnosti ustvariti eksempla-
rični prostor, v katerem bi se lahko preprosti ljudje sami civilizirali, ker
bi jim obiskovanje muzejev razkrilo kodeks obnašanja srednjega razreda,
po katerem bi se lahko tudi sami ravnali in tako spremenili svoje nekul-
tivirano vedenje. Muzej je bil v svoji prosvetljenski koncepciji namreč ve-
dno eksemplarični prostor v dvojnem pomenu besede. Po eni strani je di-
daktična funkcija, pripisana muzejem, pomenila, da imajo v njem shra-
njeni objekti eksemplarični status, po drugi strani pa, da imajo tak status
tudi osebe, ki muzej obiskujejo. Javni muzej je zato lahko služil kot in-
strument vladanja le, če je k eksemplarnemu didakticizmu objektov do-
dal še eksemplarni didakticizem oseb. To pomeni, da bi moral muzej po-
skrbeti za urejeno mešanje oseb, ki pripadajo različnim družbenim razre-
sklicana samo za toliko časa, kolikor je reprezentacija oblasti zahtevala navzočnost nekega ob-
činstva, pred katerim bi se morala takšna reprezentacija kazati. Preoblikovanje značaja, navad
ali sposobnosti ljudstva je bila redko postavljena kot naloga znotraj takšnih strategij kulture in
oblasti. »Povladenje« (governmentalizacija) kulture pa je prav nasprotno merilo natančno na
bolj trajne in zdržljive učinke z uporabo kulture kot vira, s pomočjo katerega bo mogoče tiste, ki
bodo izpostavljeni njenemu vplivu, voditi k početju in progresivno spreminjati njihova čustva,
misli, vedenje. T. Bennet, The Birth of the Museum, History, theory, politics, 21–24.
10 T. Bennet, n. d., 24.
Benett je izpostavil tri naloge, ki bi jih muzeji morali izpeljati, če naj
bi postali dejavni nosilci novih kulturnih strategij. »Prva zadeva nara-
vo muzeja kot socialnega prostora in potrebo po ločitvi tega prostora od
prejšnjih zasebnih, omejenih in socialno ekskluzivnih oblik družabno-
sti. Muzej je bilo treba preoblikovati, da je lahko deloval kot prostor, v
katerem se je bilo mogoče učiti civiliziranih oblik vedenja in jih razširjati
med ljudi. Druga naloga zadeva naravo muzeja kot prostora reprezentira-
nja. Bolj kot da bi vzbujale zgolj začudenje in presenečenje nad redkost-
mi in čudesi, bi morale muzejske predstavitve tako urediti in predstaviti
naravne in kulturne artefakte, da bi zagotovile uporabo le-teh za porast
znanja in za kulturo ter prosvetlitev ljudstva. /…/ Tretja naloga je v na-
sprotju s prejšnjima bolj povezana z muzejskimi obiskovalci kot z razsta-
vami. Upošteva potrebo po razvijanju muzeja kot prostora opazovanja in
regulacije z namenom, da bi obiskovalčevo telo bilo oblikovano v soglas-
ju z zahtevami novih norm javnega vedenja.«10 Rekonceptualizacija mu-
zejev sredi 19. stoletja (kot kulturnih virov) je imela potemtakem za po-
sledico pomembno prevrednotenje prejšnjih kulturnih strategij. V zgo-
dnjem obdobju so pravila, ki so urejala obiskovanje muzejev, služila za
razlikovanje buržoaznega občinstva od preprostih ljudi s tem, da so sle-
dnje izključevala oziroma jim preprečevala obiskovanje muzejev. Prav na-
sprotno pa je nova koncepcija muzeja kot instrumenta javnega izobraže-
vanja nameravala z odpiranjem muzeja širši javnosti ustvariti eksempla-
rični prostor, v katerem bi se lahko preprosti ljudje sami civilizirali, ker
bi jim obiskovanje muzejev razkrilo kodeks obnašanja srednjega razreda,
po katerem bi se lahko tudi sami ravnali in tako spremenili svoje nekul-
tivirano vedenje. Muzej je bil v svoji prosvetljenski koncepciji namreč ve-
dno eksemplarični prostor v dvojnem pomenu besede. Po eni strani je di-
daktična funkcija, pripisana muzejem, pomenila, da imajo v njem shra-
njeni objekti eksemplarični status, po drugi strani pa, da imajo tak status
tudi osebe, ki muzej obiskujejo. Javni muzej je zato lahko služil kot in-
strument vladanja le, če je k eksemplarnemu didakticizmu objektov do-
dal še eksemplarni didakticizem oseb. To pomeni, da bi moral muzej po-
skrbeti za urejeno mešanje oseb, ki pripadajo različnim družbenim razre-
sklicana samo za toliko časa, kolikor je reprezentacija oblasti zahtevala navzočnost nekega ob-
činstva, pred katerim bi se morala takšna reprezentacija kazati. Preoblikovanje značaja, navad
ali sposobnosti ljudstva je bila redko postavljena kot naloga znotraj takšnih strategij kulture in
oblasti. »Povladenje« (governmentalizacija) kulture pa je prav nasprotno merilo natančno na
bolj trajne in zdržljive učinke z uporabo kulture kot vira, s pomočjo katerega bo mogoče tiste, ki
bodo izpostavljeni njenemu vplivu, voditi k početju in progresivno spreminjati njihova čustva,
misli, vedenje. T. Bennet, The Birth of the Museum, History, theory, politics, 21–24.
10 T. Bennet, n. d., 24.
