Page 15 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 15
Uvod
sistematizacija. Šele sistematizirano gradivo je dopuščalo interpretacijo v
skladu z znanstvenimi in umetniškimi predstavami tedanjega sveta. Z in-
terpretiranjem muzejskega gradiva pa so dosegli stopnjo, na kateri je muzej
lahko začel funkcionirati tudi kot izobraževalna institucija. Ob koncu 18.
stoletja je francoska revolucija prispevala k novemu muzeološkemu progra-
mu, ki je radikalno spremenil dotedanjo prakso zbiranja umetnin. Vzpo-
stavila je javne muzeje, da bi delila, kar je bilo zasebno, in razstavila, kar je
bilo skrito. Zbirke, ki so bile prej v posesti posameznikov in dostopne samo
izbrancem, so postale skupna dobrina, dostopna vsem državljanom. Ena od
posledic odprtja zbirk za javnost je bil tudi pojav tako imenovanega disci-
plinskega muzeja kot aparata varovanja in nadzora, ki je po eni strani arti-
kuliral vez med obiskovalci in razstavljenimi predmeti, po drugi strani pa
je bil instrument, ki je omogočal nadzor nad ljudmi. Zato muzeji niso obli-
kovali zgolj vednosti, ampak so delovali tudi na telesa. Bili so viri znanja in
sredstvo vzgoje, mesto izobraževanja s pomočjo razstavljenih eksponatov
in mesto kultiviranja oziroma (samo)vzgoje na podlagi (samo)opazovanja
in (samo)nadzorovanja. Peto poglavje najprej obravnava vpliv novih ved –
zgodovine, umetnostne zgodovine, arheologije, biologije in antropologije,
značilnih za vzpostavitev moderne episteme – na način predstavitve ekspo-
natov v muzeju, ki se je kazal predvsem v njihovem umeščanju v zgodovin-
ski okvir. Tako je vsaka od teh ved določala predstavitev eksponatov kot
dela evolucijskega zaporedja oziroma zgodovine človeka, življenja, umetno-
sti, civilizacije itd. Muzeji so na ta način poskušali doseči osnovni izobraže-
valni cilj: da bi obiskovalci v prisotnem in vidnem (eksponatih) videli ozi-
roma spoznali tisto, kar je odsotno in nevidno (umetnost, preteklo zgodo-
vino naroda, socialne skupine, države itd.). Umetnostnim muzejem pa so
pripisovali še posebno vzgojno vrednost, ker je prevladovalo prepričanje, da
so umetniška dela, razstavljena v muzejskih zbirkah, še posebej koristna pri
poučevanju in civiliziranju tistih, ki se zaradi nezadostne izobrazbe niso
sposobni sami izobraževati.
Ta kritična obravnava muzejev pokaže, da je v zadnjih nekaj več kot
dveh stoletjih prišlo do pomembnih premikov v poudarku, ki ga je bila de-
ležna izobraževalna funkcija muzejev. Najprej so med francosko revolucijo
Louvre spremenili iz zasebne kraljevske galerije v javni muzej, ki naj bi slu-
žil množičnemu izobraževanju državljanov. Tudi pozneje, nekako od za-
četka 19. stoletja pa vse do konca prve svetovne vojne, so muzeji veljali za
izobraževalne ustanove. Skupaj s knjižnicami in čitalnicami so jih usta-
navljali predvsem z namenom, da bi neukim ljudem omogočili dostop do
znanja o svetu, v katerem živijo.
sistematizacija. Šele sistematizirano gradivo je dopuščalo interpretacijo v
skladu z znanstvenimi in umetniškimi predstavami tedanjega sveta. Z in-
terpretiranjem muzejskega gradiva pa so dosegli stopnjo, na kateri je muzej
lahko začel funkcionirati tudi kot izobraževalna institucija. Ob koncu 18.
stoletja je francoska revolucija prispevala k novemu muzeološkemu progra-
mu, ki je radikalno spremenil dotedanjo prakso zbiranja umetnin. Vzpo-
stavila je javne muzeje, da bi delila, kar je bilo zasebno, in razstavila, kar je
bilo skrito. Zbirke, ki so bile prej v posesti posameznikov in dostopne samo
izbrancem, so postale skupna dobrina, dostopna vsem državljanom. Ena od
posledic odprtja zbirk za javnost je bil tudi pojav tako imenovanega disci-
plinskega muzeja kot aparata varovanja in nadzora, ki je po eni strani arti-
kuliral vez med obiskovalci in razstavljenimi predmeti, po drugi strani pa
je bil instrument, ki je omogočal nadzor nad ljudmi. Zato muzeji niso obli-
kovali zgolj vednosti, ampak so delovali tudi na telesa. Bili so viri znanja in
sredstvo vzgoje, mesto izobraževanja s pomočjo razstavljenih eksponatov
in mesto kultiviranja oziroma (samo)vzgoje na podlagi (samo)opazovanja
in (samo)nadzorovanja. Peto poglavje najprej obravnava vpliv novih ved –
zgodovine, umetnostne zgodovine, arheologije, biologije in antropologije,
značilnih za vzpostavitev moderne episteme – na način predstavitve ekspo-
natov v muzeju, ki se je kazal predvsem v njihovem umeščanju v zgodovin-
ski okvir. Tako je vsaka od teh ved določala predstavitev eksponatov kot
dela evolucijskega zaporedja oziroma zgodovine človeka, življenja, umetno-
sti, civilizacije itd. Muzeji so na ta način poskušali doseči osnovni izobraže-
valni cilj: da bi obiskovalci v prisotnem in vidnem (eksponatih) videli ozi-
roma spoznali tisto, kar je odsotno in nevidno (umetnost, preteklo zgodo-
vino naroda, socialne skupine, države itd.). Umetnostnim muzejem pa so
pripisovali še posebno vzgojno vrednost, ker je prevladovalo prepričanje, da
so umetniška dela, razstavljena v muzejskih zbirkah, še posebej koristna pri
poučevanju in civiliziranju tistih, ki se zaradi nezadostne izobrazbe niso
sposobni sami izobraževati.
Ta kritična obravnava muzejev pokaže, da je v zadnjih nekaj več kot
dveh stoletjih prišlo do pomembnih premikov v poudarku, ki ga je bila de-
ležna izobraževalna funkcija muzejev. Najprej so med francosko revolucijo
Louvre spremenili iz zasebne kraljevske galerije v javni muzej, ki naj bi slu-
žil množičnemu izobraževanju državljanov. Tudi pozneje, nekako od za-
četka 19. stoletja pa vse do konca prve svetovne vojne, so muzeji veljali za
izobraževalne ustanove. Skupaj s knjižnicami in čitalnicami so jih usta-
navljali predvsem z namenom, da bi neukim ljudem omogočili dostop do
znanja o svetu, v katerem živijo.
