Page 16 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 16
Homo spectator
Po tem zgoščenem povzetku knjige Zgodovinska konstitucija moder-
nega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije velja v nadaljevanju
tega uvoda omeniti še prizadevanje za oblikovanje in kultiviranje novega
muzejskega občinstva v umetnostnih muzejih in galerijah v drugi polovi-
ci 19. stoletja. Nedvomno je bila francoska revolucija odločilna, da so za-
sebne zbirke konec 18. in v začetku 19. stoletja postale javni muzeji, ni pa
bila edini vzvod za porajanje novega muzejskega občinstva, ki naj bi sčaso-
ma zajel vse plasti prebivalstva. Zato se upravičeno zastavlja vprašanje: ka-
kšni instrumenti so bili potrebni za oblikovanje novega občinstva? Odgo-
vore smo v glavnem poskušali najti na podlagi analiz, ki jih je Tony Ben-
nett objavil v knjigi o nastanku muzejev,2 še posebej pa v poglavju z naslo-
vom Muzeji in javna sfera.
Formiranja muzeja kot javne ustanove ne moremo ustrezno razu-
meti, pravi Bennett, če ga ne vidimo v luči splošnejšega pojmovanja ra-
zvoja, v katerem je kultura postala »sredstvo za izvrševanje novih oblik
oblasti.«3 V drugi polovici 19. stoletja, so bila namreč razmerja med kul-
turo in državo razumljena in organizirana na podlagi koncepcije, v skla-
du s katero bi bilo mogoče dela, oblike in ustanove visoke kulture upo-
rabiti kot sredstvo za izpolnitev ene od pomembnih vladnih nalog: za
»civiliziranje celotne populacije«. Visoka kultura je bila v tem konte-
kstu namreč razumljena kot sredstvo za spreminjanje načina življenja
ljudi, tj. za izboljšanje njihove morale, navad in obnašanja. Bistveno pri
tem je, da je država poskušala ta cilj doseči posredno, preko vpliva kultu-
re na ljudi, in ne z direktnim poseganjem države. In prav v tem posku-
su posredne regulacije področja socialnega obnašanja prek vpliva kul-
ture in na podlagi posameznikove sposobnosti samoopazovanja in sa-
moreguliranja se kaže povezanost kulture in moderne oblike liberalnega
vladanja.4 To idejo je George Brown Goode apliciral na muzeje v svojem
vplivnem delu Principles of Museum Administration, v katerem je podal mo-
derno idejo muzeja,5 s katero je nadgradil razmišljanja britanskih kulturnih
reformatorjev sira Henrya Colea in Johana Ruskina iz sredine 19. stoletja. Po
Coleu bi muzej lahko pomagal delavcem pri izbiri načina življenja, »v kate-
rem ima moralno obvladovanje samega sebe prednost pred skušnjavami po-
stelje in pivnicami.«6 Za zgled ga citirajmo: »Če želiš premagati pijanstvo
2 T. Bennet, The Birth of the Museum, History, theory, politics, London, New York 1995, 18–33.
Prim.: L. Tavčar, Novo muzejsko občinstvo in spol, v: Delta (2007), 179–189.
3 T. Bennet, n. d., 19.
4 N. d.,19–20.
5 G. B. Goode, The Principles of Museum Administration, York 1895, 71.
6 T. Bennet, n. d., 20.
Po tem zgoščenem povzetku knjige Zgodovinska konstitucija moder-
nega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije velja v nadaljevanju
tega uvoda omeniti še prizadevanje za oblikovanje in kultiviranje novega
muzejskega občinstva v umetnostnih muzejih in galerijah v drugi polovi-
ci 19. stoletja. Nedvomno je bila francoska revolucija odločilna, da so za-
sebne zbirke konec 18. in v začetku 19. stoletja postale javni muzeji, ni pa
bila edini vzvod za porajanje novega muzejskega občinstva, ki naj bi sčaso-
ma zajel vse plasti prebivalstva. Zato se upravičeno zastavlja vprašanje: ka-
kšni instrumenti so bili potrebni za oblikovanje novega občinstva? Odgo-
vore smo v glavnem poskušali najti na podlagi analiz, ki jih je Tony Ben-
nett objavil v knjigi o nastanku muzejev,2 še posebej pa v poglavju z naslo-
vom Muzeji in javna sfera.
Formiranja muzeja kot javne ustanove ne moremo ustrezno razu-
meti, pravi Bennett, če ga ne vidimo v luči splošnejšega pojmovanja ra-
zvoja, v katerem je kultura postala »sredstvo za izvrševanje novih oblik
oblasti.«3 V drugi polovici 19. stoletja, so bila namreč razmerja med kul-
turo in državo razumljena in organizirana na podlagi koncepcije, v skla-
du s katero bi bilo mogoče dela, oblike in ustanove visoke kulture upo-
rabiti kot sredstvo za izpolnitev ene od pomembnih vladnih nalog: za
»civiliziranje celotne populacije«. Visoka kultura je bila v tem konte-
kstu namreč razumljena kot sredstvo za spreminjanje načina življenja
ljudi, tj. za izboljšanje njihove morale, navad in obnašanja. Bistveno pri
tem je, da je država poskušala ta cilj doseči posredno, preko vpliva kultu-
re na ljudi, in ne z direktnim poseganjem države. In prav v tem posku-
su posredne regulacije področja socialnega obnašanja prek vpliva kul-
ture in na podlagi posameznikove sposobnosti samoopazovanja in sa-
moreguliranja se kaže povezanost kulture in moderne oblike liberalnega
vladanja.4 To idejo je George Brown Goode apliciral na muzeje v svojem
vplivnem delu Principles of Museum Administration, v katerem je podal mo-
derno idejo muzeja,5 s katero je nadgradil razmišljanja britanskih kulturnih
reformatorjev sira Henrya Colea in Johana Ruskina iz sredine 19. stoletja. Po
Coleu bi muzej lahko pomagal delavcem pri izbiri načina življenja, »v kate-
rem ima moralno obvladovanje samega sebe prednost pred skušnjavami po-
stelje in pivnicami.«6 Za zgled ga citirajmo: »Če želiš premagati pijanstvo
2 T. Bennet, The Birth of the Museum, History, theory, politics, London, New York 1995, 18–33.
Prim.: L. Tavčar, Novo muzejsko občinstvo in spol, v: Delta (2007), 179–189.
3 T. Bennet, n. d., 19.
4 N. d.,19–20.
5 G. B. Goode, The Principles of Museum Administration, York 1895, 71.
6 T. Bennet, n. d., 20.
