Page 14 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 14
Homo spectator
tudi njuna izobraževalna dejavnost ni bila usmerjena k ciljem, ki jih želi-
jo doseči v muzejih. Tretje poglavje omenjene knjige med drugim obravna-
va značilnosti renesančnih zbirk iz 15. stoletja, ki napeljujejo k sklepu, da
so bila kulturno-zgodovinska dejstva, ki so renesančnega zbiralca razmeji-
la od srednjeveškega predhodnika, po eni strani mecenstvo in zavest o vre-
dnosti sodobnega umetniškega dela, po drugi strani pa renesančni »muze-
ološki« koncept, ki ponovno oživlja občutek za zgodovinsko perspektivo.
Opisano je tudi, kako so postali antični kipi in dela sočasne likovne ume-
tnosti zgled, ob katerem so se izobraževali bodoči umetniki in si je obli-
kovala okus kulturniška elita, zbrana na renesančnih dvorih. Nato pa so
obravnavane tipične zbirke 16. stoletja kot sinteza dveh univerzumov: ma-
krokozmosa in mikrokozmosa. Posebna pozornost je namenjena Camillo-
vemu spominskemu teatru, ki je imel precejšen vpliv na oblikovanje drugih
kabinetov sveta (florentinski studiolo, nemške vladarske Kunstkammern),
v katerih je zbirka s tem, ko je reprezentirala dve sferi, naturalio in artifi-
cialio, pridobila kozmološko moč in bila razumljena kot ogledalo univer-
zuma.
V kontekstu nekaterih foucaultovsko inspiriranih kulturoloških študij
in obravnave zgodovine muzejev pa se izkaže, da izobraževalna vloga mu-
zejev ni le v prenašanju znanj, povezanih z muzejskimi zbirkami, ampak
že v predhodnem oblikovanju te vednosti, ki je odvisna od epistemološke-
ga polja določenega zgodovinskega obdobja. Proučevanje te problematike
se v omenjeni knjigi zato opira na Foucaultovo analizo vzpostavitve episte-
mološkega polja renesanse (ki se strukturira okrog podobnosti kot temelj-
nega organizacijskega principa), klasičnega obdobja (za katerega je znači-
len odnos reprezentacije in mathesis) ter moderne dobe (ki jo karakterizi-
ra nastanek novih humanističnih ved in pojav človeka, ki je hkrati spozna-
vajoči subjekt in objekt svoje lastne vednosti). S te perspektive postanejo vi-
dne in razumljive nekatere značilnosti zbirk in muzejev, ki ostajajo v tra-
dicionalni zgodovini muzejev nevidne. V četrtem poglavju so obravnava-
ne posledice epistemološkega preloma med renesanso in klasičnim obdo-
bjem, kakor so se kazale v oblikovanju zbirk v klasični dobi. Pod vlada-
vino novih načel znanstvene taksonomije je bil dan poudarek opazljivim
razlikam med stvarmi in ne več njihovi skriti podobnosti. Zato so običaj-
ni predmeti dobili v zbirkah prednost pred eksotičnimi in nenavadnimi,
vendar ne kot enkratni primerki, temveč kot deli serij. Poskusi sistemati-
zacije znanosti, katerih rezultat sta bila izdaja Enciklopedije in iskanje sis-
tema v znanosti o lepem, so se manifestirali tudi v muzejih. Prvi korak,
ki ga je bilo potrebno narediti, da so sploh odprli zbirko javnosti, je bila
tudi njuna izobraževalna dejavnost ni bila usmerjena k ciljem, ki jih želi-
jo doseči v muzejih. Tretje poglavje omenjene knjige med drugim obravna-
va značilnosti renesančnih zbirk iz 15. stoletja, ki napeljujejo k sklepu, da
so bila kulturno-zgodovinska dejstva, ki so renesančnega zbiralca razmeji-
la od srednjeveškega predhodnika, po eni strani mecenstvo in zavest o vre-
dnosti sodobnega umetniškega dela, po drugi strani pa renesančni »muze-
ološki« koncept, ki ponovno oživlja občutek za zgodovinsko perspektivo.
Opisano je tudi, kako so postali antični kipi in dela sočasne likovne ume-
tnosti zgled, ob katerem so se izobraževali bodoči umetniki in si je obli-
kovala okus kulturniška elita, zbrana na renesančnih dvorih. Nato pa so
obravnavane tipične zbirke 16. stoletja kot sinteza dveh univerzumov: ma-
krokozmosa in mikrokozmosa. Posebna pozornost je namenjena Camillo-
vemu spominskemu teatru, ki je imel precejšen vpliv na oblikovanje drugih
kabinetov sveta (florentinski studiolo, nemške vladarske Kunstkammern),
v katerih je zbirka s tem, ko je reprezentirala dve sferi, naturalio in artifi-
cialio, pridobila kozmološko moč in bila razumljena kot ogledalo univer-
zuma.
V kontekstu nekaterih foucaultovsko inspiriranih kulturoloških študij
in obravnave zgodovine muzejev pa se izkaže, da izobraževalna vloga mu-
zejev ni le v prenašanju znanj, povezanih z muzejskimi zbirkami, ampak
že v predhodnem oblikovanju te vednosti, ki je odvisna od epistemološke-
ga polja določenega zgodovinskega obdobja. Proučevanje te problematike
se v omenjeni knjigi zato opira na Foucaultovo analizo vzpostavitve episte-
mološkega polja renesanse (ki se strukturira okrog podobnosti kot temelj-
nega organizacijskega principa), klasičnega obdobja (za katerega je znači-
len odnos reprezentacije in mathesis) ter moderne dobe (ki jo karakterizi-
ra nastanek novih humanističnih ved in pojav človeka, ki je hkrati spozna-
vajoči subjekt in objekt svoje lastne vednosti). S te perspektive postanejo vi-
dne in razumljive nekatere značilnosti zbirk in muzejev, ki ostajajo v tra-
dicionalni zgodovini muzejev nevidne. V četrtem poglavju so obravnava-
ne posledice epistemološkega preloma med renesanso in klasičnim obdo-
bjem, kakor so se kazale v oblikovanju zbirk v klasični dobi. Pod vlada-
vino novih načel znanstvene taksonomije je bil dan poudarek opazljivim
razlikam med stvarmi in ne več njihovi skriti podobnosti. Zato so običaj-
ni predmeti dobili v zbirkah prednost pred eksotičnimi in nenavadnimi,
vendar ne kot enkratni primerki, temveč kot deli serij. Poskusi sistemati-
zacije znanosti, katerih rezultat sta bila izdaja Enciklopedije in iskanje sis-
tema v znanosti o lepem, so se manifestirali tudi v muzejih. Prvi korak,
ki ga je bilo potrebno narediti, da so sploh odprli zbirko javnosti, je bila
