Page 13 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3

d 

Pričujoče delo je napisano kot samostojna in vsebinsko zaokrožena
razprava, sestavljena iz več tematskih sklopov. V nekaterih sta pred-
met proučevanja predvsem teoretska in zgodovinska problematika izobra-
ževanja v umetnostnih muzejih in galerijah, v drugih pa bolj njegove prak-
tične, metodične in organizacijske razsežnosti. Ker pa je predvsem prvi del
besedila glede na njegovo genezo in obravnavano tematiko mogoče razu-
meti tudi kot nadaljevanje študije, ki je pred nekaj leti izšla v knjižni obliki
z naslovom Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodob-

ne zahodne civilizacije,1 najbrž ne bo odveč, če najprej zelo na kratko po-

vzamemo v njej obravnavano tematiko, saj predstavlja širši kontekst, zno-
traj katerega je potrebno razumeti tudi pričujočo razpravo. V prvem pri-
bližku bi lahko rekli, da zgoraj navedena knjiga (katere bistvo je kritična
analiza nekaterih elementov zgodovinske konstitucije modernega muzeja
kot sestavine zahodne civilizacije) predvsem obravnava umetnostne mu-
zeje in tiste zbirke in muzeje, ki veljajo skorajda za paradigmatske prime-
re v določenem zgodovinskem obdobju, pri čemer je posebna pozornost
posvečena njihovi edukacijski vlogi. Njeni prvi dve poglavji obravnavata
problematiko izobraževalne funkcije muzejev v kontekstu ideje o zgodovi-
ni muzejev, ki se začenja z antičnim Mouseionom in nadaljuje s srednjeve-
ško cerkvijo kot prvim javnim muzejem. Izkaže se, da je za takšno pojmo-
vanje zgodovine muzejev značilna retrospektivna iluzija, saj niti Mouseion
niti srednjeveška cerkev nista bila muzej v današnjem pomenu besede, pa

1 L.Tavčar, Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije,
Ljubljana 2003. Navedeno delo je predelan prvi del doktorske disertacije, medtem ko je pričujo-
ča razprava predelan, razširjen in z novimi poglavji dopolnjen drugi del disertacije.