Page 122 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 122
Homo spectator
in kdaj se premakniti k novemu eksponatu. Prav tako je večino dejavnosti,
povezanih z zbiranjem podatkov, opravil kateri od družinskih članov tako,
da je bral, poslušal, opazoval in rokoval z eksponatom. Značilno za obna-
šanje opazovanih družin je bilo tudi to, da so »starši dovolili otrokom iz-
brati eksponate, ki naj bi si jih ogledala družina, in da so več kot polovico
vseh premikov med eksponati družinski člani izvedli posamično«.24 Razi-
skava tudi navaja, da so člani družine pri pridobivanju in posredovanju in-
formacij o razstavljenih predmetih delovali kooperativno. Starši in otroci
so informacije enakovredno dajali in sprejemali. Te pa so se večinoma na-
našale na dejstva in manj na izkušnje in osebne interpretacije. Ker pa so in-
terakcije potekale večinoma bolj med katerim izmed staršev in otrokom
kot pa samo med starši ali samo med otroki – torej med bolj in manj obve-
ščenimi in izkušenimi – so starši s tem dobili »priložnost, da učijo in vo-
dijo svoje otroke«.25
Na podlagi teh in lastnih raziskav je Paulette M. McManusova opisala
podobo družine med obiskom muzeja. Primerjala jo je z usklajeno skupino
lovcev in nabiralcev plodov, ki v muzeju dejavno išče »hrano«, da bi poteši-
la svojo radovednost tako o temah in predmetih, ki jo zanimajo, kakor tudi
o temah in predmetih, ki jih zbirajo in preučujejo muzealci. Pri tem se dru-
žinski člani po njenem mnenju obnašajo smotrno in varčno, saj je raziskova-
nje in zbiranje podatkov porazdeljeno mednje. Navadno je tako, da starši naj-
prej izberejo verjetno najbolj zaželeno področje raziskovanja. Ker obisk traja
približno dve uri, je obseg področja raziskovanja lahko majhen muzej v celoti
ali pa več razstav v velikem muzeju. Posamezni člani družine se potem name-
noma svobodno gibljejo po razstavnem prostoru, da bi lažje raziskali izbrano
področje. Ko pa posamezni člani pridejo v stik z zanimivimi predmeti, poro-
čajo drugim in pri tem posredujejo podatke eden drugemu. Starši navadno
zaradi poučevanja otrok in da bi komentirali ali interpretirali podatke, ki so
jim jih posredovali otroci, identificirajo ali poimenujejo nove predmete, ki so
jih otroci srečali. Otroci pa redkeje komentirajo podatke, ki so jim jih posre-
dovali starši.26 McManusova na podlagi teh dognanj sklepa, da družina delu-
je kolektivno, da bi zgradila »družinsko dojemanje« komunikacij v muzeju,
hkrati pa vsak družinski član dojema srečanje z razstavo po svoje.27
24 D. D. Hilke, J. D. Balling, The Family as a Learning System: An Observational Study of Fami-
lies in Museums, Washington D. C. 1989, navedeno po: P. McManus, Families in museums, 90.
25 N. d., 90–91. Zanimivo pa je, da v nasprotju z nekaterimi drugimi ta raziskava ne potrjuje, da
se obnašanje družine pri učenju na razstavi, kjer se je eksponatov moč dotikati, pomembno raz-
likuje od obnašanja v tradicionalni razstavni dvorani (n. d., 91).
26 P. McManus, Families in museums, 91.
27 N. d., 91–92.
in kdaj se premakniti k novemu eksponatu. Prav tako je večino dejavnosti,
povezanih z zbiranjem podatkov, opravil kateri od družinskih članov tako,
da je bral, poslušal, opazoval in rokoval z eksponatom. Značilno za obna-
šanje opazovanih družin je bilo tudi to, da so »starši dovolili otrokom iz-
brati eksponate, ki naj bi si jih ogledala družina, in da so več kot polovico
vseh premikov med eksponati družinski člani izvedli posamično«.24 Razi-
skava tudi navaja, da so člani družine pri pridobivanju in posredovanju in-
formacij o razstavljenih predmetih delovali kooperativno. Starši in otroci
so informacije enakovredno dajali in sprejemali. Te pa so se večinoma na-
našale na dejstva in manj na izkušnje in osebne interpretacije. Ker pa so in-
terakcije potekale večinoma bolj med katerim izmed staršev in otrokom
kot pa samo med starši ali samo med otroki – torej med bolj in manj obve-
ščenimi in izkušenimi – so starši s tem dobili »priložnost, da učijo in vo-
dijo svoje otroke«.25
Na podlagi teh in lastnih raziskav je Paulette M. McManusova opisala
podobo družine med obiskom muzeja. Primerjala jo je z usklajeno skupino
lovcev in nabiralcev plodov, ki v muzeju dejavno išče »hrano«, da bi poteši-
la svojo radovednost tako o temah in predmetih, ki jo zanimajo, kakor tudi
o temah in predmetih, ki jih zbirajo in preučujejo muzealci. Pri tem se dru-
žinski člani po njenem mnenju obnašajo smotrno in varčno, saj je raziskova-
nje in zbiranje podatkov porazdeljeno mednje. Navadno je tako, da starši naj-
prej izberejo verjetno najbolj zaželeno področje raziskovanja. Ker obisk traja
približno dve uri, je obseg področja raziskovanja lahko majhen muzej v celoti
ali pa več razstav v velikem muzeju. Posamezni člani družine se potem name-
noma svobodno gibljejo po razstavnem prostoru, da bi lažje raziskali izbrano
področje. Ko pa posamezni člani pridejo v stik z zanimivimi predmeti, poro-
čajo drugim in pri tem posredujejo podatke eden drugemu. Starši navadno
zaradi poučevanja otrok in da bi komentirali ali interpretirali podatke, ki so
jim jih posredovali otroci, identificirajo ali poimenujejo nove predmete, ki so
jih otroci srečali. Otroci pa redkeje komentirajo podatke, ki so jim jih posre-
dovali starši.26 McManusova na podlagi teh dognanj sklepa, da družina delu-
je kolektivno, da bi zgradila »družinsko dojemanje« komunikacij v muzeju,
hkrati pa vsak družinski član dojema srečanje z razstavo po svoje.27
24 D. D. Hilke, J. D. Balling, The Family as a Learning System: An Observational Study of Fami-
lies in Museums, Washington D. C. 1989, navedeno po: P. McManus, Families in museums, 90.
25 N. d., 90–91. Zanimivo pa je, da v nasprotju z nekaterimi drugimi ta raziskava ne potrjuje, da
se obnašanje družine pri učenju na razstavi, kjer se je eksponatov moč dotikati, pomembno raz-
likuje od obnašanja v tradicionalni razstavni dvorani (n. d., 91).
26 P. McManus, Families in museums, 91.
27 N. d., 91–92.
