Page 119 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 119
Kopernikanski obrat v pojmovanju razmerja med muzeji in obiskovalci
ki ugotavljajo, da se družine v muzeju obnašajo drugače kot drugi obisko-
valci, relevantni tudi za razumevanje obnašanja družin v umetnostnih mu-
zejih in galerijah. Preveriti bi namreč morali, ali se v njih družine obnaša-
jo podobno kot v prirodoslovnih muzejih in na razstavah v specializiranih
znanstvenih središčih, v katerih so bile opravljene dosedanje raziskave. Ali
še natančneje rečeno, ugotoviti bi bilo potrebno, ali se družine tudi v njih
obnašajo drugače kot posamezni obiskovalci, odrasli pari, skupine odra-
slih, skupine otrok in druge skupine otrok z odraslimi (npr. šolske skupine
otrok z učitelji) pri ogledu posameznih eksponatov in tudi med celotnim
obiskom muzeja. Če hočemo to ugotoviti, pa moramo najprej vedeti, kako
so se družine obnašale na razstavah v muzejih in znanstvenih središčih, ki
so bili vključeni v že opravljene raziskave, in po čem so se družine razliko-
vale od obiskovalcev drugih kategorij.
Poglejmo si nekatere ugotovitve teh raziskav. Pri ogledu eksponatov je
bilo za obiskovalce, ki so si razstavo ogledovali sami, značilno, da so se pri
posameznem eksponatu zadržali le kratek čas, izčrpno pa so brali prilo-
žena besedila na didaskalijah.17 Naslovne tablice in razstavljena besedila
so pogosto in izčrpno brali tudi pari, le da so se ti pri posameznih ekspo-
natih zadržali dolgo časa. Značilno zanje je bilo tudi, da se niso kaj dosti
ukvarjali z interaktivnimi eksponati in da se skoraj polovica parov na raz-
stavi med seboj sploh ni pogovarjala.18 Skupine odraslih obiskovalcev so se
redkeje kot člani drugih skupin ustavljale pri eksponatih za več kot tride-
set sekund in so na splošno kazale manjše zanimanje za razstavljene pred-
mete.19 Za skupine otrok in skupine otrok z odraslimi pa je bilo značil-
no, da je njihov obisk trajal dalj časa kot pri drugih kategorijah obiskoval-
cev, da so se zelo radi igrali z interaktivnimi eksponati in da so se v skupini
med seboj veliko pogovarjali. V nasprotju z drugimi kategorijami obisko-
valcev pa otroci skorajda niso brali naslovnih tablic, razen ko so v skupini
bili prisotni tudi odrasli (starši ali učitelji). Ugotovljene pa so bile razlike
tudi med posameznimi kategorijami skupin obiskovalcev z otroki. Stopnja
zaupnosti je bila na primer največja v družinah, potem v skupinah vrstni-
kov, najmanjša pa v skupinah učencev z učitelji. Enako velja za dolžino po-
govorov in postankov pri posameznih eksponatih. Medtem ko so se druži-
ne največ časa pogovarjale in se ustavljale ob eksponatih za več kot minuto,
so skupine vrstnikov imele krajše pogovore in postanke, ki niso trajali več
kot 45 sekund, najmanj časa pa so za pogovor in postanke porabile skupine,
sestavljene iz učencev in učiteljev, saj so se ob eksponatih ustavile le za do-
17 N. d., 87.
18 N. d., 88.
19 N. d., 88.
ki ugotavljajo, da se družine v muzeju obnašajo drugače kot drugi obisko-
valci, relevantni tudi za razumevanje obnašanja družin v umetnostnih mu-
zejih in galerijah. Preveriti bi namreč morali, ali se v njih družine obnaša-
jo podobno kot v prirodoslovnih muzejih in na razstavah v specializiranih
znanstvenih središčih, v katerih so bile opravljene dosedanje raziskave. Ali
še natančneje rečeno, ugotoviti bi bilo potrebno, ali se družine tudi v njih
obnašajo drugače kot posamezni obiskovalci, odrasli pari, skupine odra-
slih, skupine otrok in druge skupine otrok z odraslimi (npr. šolske skupine
otrok z učitelji) pri ogledu posameznih eksponatov in tudi med celotnim
obiskom muzeja. Če hočemo to ugotoviti, pa moramo najprej vedeti, kako
so se družine obnašale na razstavah v muzejih in znanstvenih središčih, ki
so bili vključeni v že opravljene raziskave, in po čem so se družine razliko-
vale od obiskovalcev drugih kategorij.
Poglejmo si nekatere ugotovitve teh raziskav. Pri ogledu eksponatov je
bilo za obiskovalce, ki so si razstavo ogledovali sami, značilno, da so se pri
posameznem eksponatu zadržali le kratek čas, izčrpno pa so brali prilo-
žena besedila na didaskalijah.17 Naslovne tablice in razstavljena besedila
so pogosto in izčrpno brali tudi pari, le da so se ti pri posameznih ekspo-
natih zadržali dolgo časa. Značilno zanje je bilo tudi, da se niso kaj dosti
ukvarjali z interaktivnimi eksponati in da se skoraj polovica parov na raz-
stavi med seboj sploh ni pogovarjala.18 Skupine odraslih obiskovalcev so se
redkeje kot člani drugih skupin ustavljale pri eksponatih za več kot tride-
set sekund in so na splošno kazale manjše zanimanje za razstavljene pred-
mete.19 Za skupine otrok in skupine otrok z odraslimi pa je bilo značil-
no, da je njihov obisk trajal dalj časa kot pri drugih kategorijah obiskoval-
cev, da so se zelo radi igrali z interaktivnimi eksponati in da so se v skupini
med seboj veliko pogovarjali. V nasprotju z drugimi kategorijami obisko-
valcev pa otroci skorajda niso brali naslovnih tablic, razen ko so v skupini
bili prisotni tudi odrasli (starši ali učitelji). Ugotovljene pa so bile razlike
tudi med posameznimi kategorijami skupin obiskovalcev z otroki. Stopnja
zaupnosti je bila na primer največja v družinah, potem v skupinah vrstni-
kov, najmanjša pa v skupinah učencev z učitelji. Enako velja za dolžino po-
govorov in postankov pri posameznih eksponatih. Medtem ko so se druži-
ne največ časa pogovarjale in se ustavljale ob eksponatih za več kot minuto,
so skupine vrstnikov imele krajše pogovore in postanke, ki niso trajali več
kot 45 sekund, najmanj časa pa so za pogovor in postanke porabile skupine,
sestavljene iz učencev in učiteljev, saj so se ob eksponatih ustavile le za do-
17 N. d., 87.
18 N. d., 88.
19 N. d., 88.
