Page 117 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 117
Kopernikanski obrat v pojmovanju razmerja med muzeji in obiskovalci
hovih kulturnih potreb. To je še posebej problematično v primeru javnih
muzejev in galerij, saj bi ravno zato, ker so javne ustanove, morale biti de-
jansko enako dostopne vsem kategorijam prebivalstva. Zelo verjetno je, da
se to dogaja predvsem zaradi nezadostnega poznavanja ali priznavanja spe-
cifičnih potreb družine kot posebne kategorije obiskovalcev pri tistih, ki
delamo v muzejih in galerijah. Nekaj študij opozarja, da se nekatere potre-
be družin v bistvu sploh ne razlikujejo od potreb drugih kategorij obisko-
valcev, saj so pri družinah le bolj poudarjene. Tako na primer vsak obisko-
valec potrebuje v muzeju in galeriji dober (enostaven in jasen) označevalni
sistem, ki mu omogoča lahko in zanesljivo orientacijo v prostoru. Še pose-
bej pa to velja za družinske obiske, ko prevzame vlogo vodnika svojih otrok
eden od staršev, lahko tudi oba (otroci so pri zadovoljevanju svojih želja in
potreb veliko bolj neučakani kot odrasli), ne samo po razstavi, ampak tudi
pri iskanju sanitarij, prostorov namenjenih počitku, okrepčilu, nakupom
itd. Zato nekateri avtorji, ki proučujejo družino kot specifično kategorijo
obiskovalcev, poudarjajo, da družine, ko vstopijo v muzej ali galerijo, naj-
prej potrebujejo natisnjen in pregleden tloris razstavnih in drugih prosto-
rov. Tega naj bi kot tiskovino dobile skupaj z vstopnico ali pa bi moral biti
na voljo vsaj na dobro vidnih mestih v sprejemnem prostoru. Enako po-
membna je po njihovem mnenju dovolj prostorna garderoba z zadostnim
številom osebja, da lahko hitro in varno odložijo obleko in ročno prtlja-
go, ki jo morajo imeti pri sebi zaradi otrok. Ker otroci postanejo marsik-
daj nepričakovano žejni in lačni, je dobro, če muzejske in galerijske usta-
nove ponujajo družinam in seveda vsem drugim obiskovalcem možnost,
da se v njihovih kavarnah, restavracijah ali podobnih prostorih v prije-
tnem okolju in ne za previsoko ceno okrepčajo in nato morda spet na-
daljujejo z ogledom.13 Morda se komu zdijo ta opozorila banalna, in gle-
dano z vidika vzvišenega poslanstva, ki ga imajo muzeji in galerije, ne-
kaj postranskega, vendar pri tem ne gre pozabiti, da je marsikaj, kar v teh
ustanovah počnemo, namenjeno prav obiskovalcem. Če ti iz takšnih ali
drugačnih razlogov niso zadovoljni, jih bomo verjetno prej ali slej izgu-
bili. Zato ni prav nič presenetljivo, da poskušajo številni muzeji in gale-
rije čimbolj spoznati specifične potrebe in navade svojih obiskovalcev, saj
lahko le na tej podlagi izboljšajo svoje delo in ponudbo v tem smislu, da
jim bodo še bolje služili. Še posebej je to vidno pri tistih muzejih in gale-
rijah, ki delujejo v okoljih, v katerih prevladuje tržna miselnost in je šte-
vilo obiskovalcev pomembno dejstvo, ki vpliva na njihovo posredno in
neposredno (vstopnine) financiranje ter s tem vsaj na delovne razmere v
13 P. McManus, Families in museums, 85–86.
hovih kulturnih potreb. To je še posebej problematično v primeru javnih
muzejev in galerij, saj bi ravno zato, ker so javne ustanove, morale biti de-
jansko enako dostopne vsem kategorijam prebivalstva. Zelo verjetno je, da
se to dogaja predvsem zaradi nezadostnega poznavanja ali priznavanja spe-
cifičnih potreb družine kot posebne kategorije obiskovalcev pri tistih, ki
delamo v muzejih in galerijah. Nekaj študij opozarja, da se nekatere potre-
be družin v bistvu sploh ne razlikujejo od potreb drugih kategorij obisko-
valcev, saj so pri družinah le bolj poudarjene. Tako na primer vsak obisko-
valec potrebuje v muzeju in galeriji dober (enostaven in jasen) označevalni
sistem, ki mu omogoča lahko in zanesljivo orientacijo v prostoru. Še pose-
bej pa to velja za družinske obiske, ko prevzame vlogo vodnika svojih otrok
eden od staršev, lahko tudi oba (otroci so pri zadovoljevanju svojih želja in
potreb veliko bolj neučakani kot odrasli), ne samo po razstavi, ampak tudi
pri iskanju sanitarij, prostorov namenjenih počitku, okrepčilu, nakupom
itd. Zato nekateri avtorji, ki proučujejo družino kot specifično kategorijo
obiskovalcev, poudarjajo, da družine, ko vstopijo v muzej ali galerijo, naj-
prej potrebujejo natisnjen in pregleden tloris razstavnih in drugih prosto-
rov. Tega naj bi kot tiskovino dobile skupaj z vstopnico ali pa bi moral biti
na voljo vsaj na dobro vidnih mestih v sprejemnem prostoru. Enako po-
membna je po njihovem mnenju dovolj prostorna garderoba z zadostnim
številom osebja, da lahko hitro in varno odložijo obleko in ročno prtlja-
go, ki jo morajo imeti pri sebi zaradi otrok. Ker otroci postanejo marsik-
daj nepričakovano žejni in lačni, je dobro, če muzejske in galerijske usta-
nove ponujajo družinam in seveda vsem drugim obiskovalcem možnost,
da se v njihovih kavarnah, restavracijah ali podobnih prostorih v prije-
tnem okolju in ne za previsoko ceno okrepčajo in nato morda spet na-
daljujejo z ogledom.13 Morda se komu zdijo ta opozorila banalna, in gle-
dano z vidika vzvišenega poslanstva, ki ga imajo muzeji in galerije, ne-
kaj postranskega, vendar pri tem ne gre pozabiti, da je marsikaj, kar v teh
ustanovah počnemo, namenjeno prav obiskovalcem. Če ti iz takšnih ali
drugačnih razlogov niso zadovoljni, jih bomo verjetno prej ali slej izgu-
bili. Zato ni prav nič presenetljivo, da poskušajo številni muzeji in gale-
rije čimbolj spoznati specifične potrebe in navade svojih obiskovalcev, saj
lahko le na tej podlagi izboljšajo svoje delo in ponudbo v tem smislu, da
jim bodo še bolje služili. Še posebej je to vidno pri tistih muzejih in gale-
rijah, ki delujejo v okoljih, v katerih prevladuje tržna miselnost in je šte-
vilo obiskovalcev pomembno dejstvo, ki vpliva na njihovo posredno in
neposredno (vstopnine) financiranje ter s tem vsaj na delovne razmere v
13 P. McManus, Families in museums, 85–86.
