Page 118 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 118
Homo spectator
teh ustanovah, če že ne tudi na preživetje le-teh. Takšno prilagajanje mu-
zejev in galerij ima seveda lahko tudi negativne posledice, vendar vsako
upoštevanje potreb in značilnih vzorcev obnašanja družine kot specifič-
ne kategorije obiskovalcev še ne pomeni, da gre to nujno na račun kvali-
tete izvajanja drugih funkcij in nalog, ki jih imajo muzeji in galerije. Prav
nasprotno, čisto možno je, da lahko celo izboljša eno ali več njihovih de-
javnosti. Jasno pa je, da je za izboljšanje upoštevanje prej omenjenih po-
treb družine le nujen pogoj in nikakor ne tudi že zadosten. Družine ima-
jo namreč še druge potrebe in bolj ali manj značilne vzorce obnašanja, ki
bi jih muzeji in galerije morali upoštevati, če želijo družino obravnava-
ti kot specifično kategorijo obiskovalcev. O tem, da je družina specifična
kategorija obiskovalcev, ki se po svojih potrebah, pričakovanjih, hotenjih
in načinih obnašanja v muzejih razlikuje tako od posameznikov, parov,
manjših in večjih skupin otrok ali odraslih, priča več študij.14
Čeprav gre za raziskave in študije, ki se ne nanašajo neposredno na
umetnostne muzeje in galerije, je vendarle mogoče predpostavljati, da ne-
katere ugotovitve veljajo tudi za družinske obiske teh ustanov. Tako je na
primer dokaj verjetno, da tudi družine, ki se odločijo za obisk umetno-
stnih muzejev in galerij, od obiska pričakujejo dvoje: da jim bo ponudil po
eni strani užitek ali možnost za razvedrilo, po drugi strani pa tudi prilo-
žnost za pridobivanje novih informacij ali izobraževalnih izkušenj.15 Do
nedavnega naj bi muzeji poudarjali predvsem svojo izobraževalno funkci-
jo in tudi starši so se za obiske muzejev skupaj z otroki odločali večinoma
zato, ker so v njih videli specifičen prostor za otrokovo učenje in raziskova-
nje. V zadnjem desetletju pa postaja vse bolj jasno, da se sodobne družine
odločajo za obisk muzeja tudi (če že ne predvsem) zaradi razvedrila. Tako
pa se odločajo le, če muzej dojemajo kot sproščeno okolje, primerno za dru-
žabne dejavnosti in stike med člani družine, ki jim ponuja priložnost za
utrjevanje razrahljanih družinskih vezi, vzrok katerih je sodobni način ži-
vljenja. Če je tako, je razumljivo, »da razvedrila, ki ga družina išče, ne bo
mogla najti le v razstavljenih predmetih, pa če so še tako zabavni, temveč
tudi in morda predvsem v zadovoljstvu, ki ju družina najde v tem, ko de-
luje kot intimna družbena enota na javnem mestu, ki si ga je prostovoljno
izbrala za obisk.«16 Koliko te ugotovitve veljajo tudi za družinske obiske
umetnostnih muzejev in galerij, bi bilo seveda potrebno šele raziskati. Prav
tako bi morali raziskati, ali so izsledki doslej opravljenih raziskav in študij,
14 N. d., 87–89; glej tudi: M. Borun, A. Cleghorn, C. Garfield, Family Learning in Museums: A
Bibliographics Rewiew, Currator (1995), 4, 262–270.
15 P. McManus, Families in museums, 82.
16 N. d., 82–83.
teh ustanovah, če že ne tudi na preživetje le-teh. Takšno prilagajanje mu-
zejev in galerij ima seveda lahko tudi negativne posledice, vendar vsako
upoštevanje potreb in značilnih vzorcev obnašanja družine kot specifič-
ne kategorije obiskovalcev še ne pomeni, da gre to nujno na račun kvali-
tete izvajanja drugih funkcij in nalog, ki jih imajo muzeji in galerije. Prav
nasprotno, čisto možno je, da lahko celo izboljša eno ali več njihovih de-
javnosti. Jasno pa je, da je za izboljšanje upoštevanje prej omenjenih po-
treb družine le nujen pogoj in nikakor ne tudi že zadosten. Družine ima-
jo namreč še druge potrebe in bolj ali manj značilne vzorce obnašanja, ki
bi jih muzeji in galerije morali upoštevati, če želijo družino obravnava-
ti kot specifično kategorijo obiskovalcev. O tem, da je družina specifična
kategorija obiskovalcev, ki se po svojih potrebah, pričakovanjih, hotenjih
in načinih obnašanja v muzejih razlikuje tako od posameznikov, parov,
manjših in večjih skupin otrok ali odraslih, priča več študij.14
Čeprav gre za raziskave in študije, ki se ne nanašajo neposredno na
umetnostne muzeje in galerije, je vendarle mogoče predpostavljati, da ne-
katere ugotovitve veljajo tudi za družinske obiske teh ustanov. Tako je na
primer dokaj verjetno, da tudi družine, ki se odločijo za obisk umetno-
stnih muzejev in galerij, od obiska pričakujejo dvoje: da jim bo ponudil po
eni strani užitek ali možnost za razvedrilo, po drugi strani pa tudi prilo-
žnost za pridobivanje novih informacij ali izobraževalnih izkušenj.15 Do
nedavnega naj bi muzeji poudarjali predvsem svojo izobraževalno funkci-
jo in tudi starši so se za obiske muzejev skupaj z otroki odločali večinoma
zato, ker so v njih videli specifičen prostor za otrokovo učenje in raziskova-
nje. V zadnjem desetletju pa postaja vse bolj jasno, da se sodobne družine
odločajo za obisk muzeja tudi (če že ne predvsem) zaradi razvedrila. Tako
pa se odločajo le, če muzej dojemajo kot sproščeno okolje, primerno za dru-
žabne dejavnosti in stike med člani družine, ki jim ponuja priložnost za
utrjevanje razrahljanih družinskih vezi, vzrok katerih je sodobni način ži-
vljenja. Če je tako, je razumljivo, »da razvedrila, ki ga družina išče, ne bo
mogla najti le v razstavljenih predmetih, pa če so še tako zabavni, temveč
tudi in morda predvsem v zadovoljstvu, ki ju družina najde v tem, ko de-
luje kot intimna družbena enota na javnem mestu, ki si ga je prostovoljno
izbrala za obisk.«16 Koliko te ugotovitve veljajo tudi za družinske obiske
umetnostnih muzejev in galerij, bi bilo seveda potrebno šele raziskati. Prav
tako bi morali raziskati, ali so izsledki doslej opravljenih raziskav in študij,
14 N. d., 87–89; glej tudi: M. Borun, A. Cleghorn, C. Garfield, Family Learning in Museums: A
Bibliographics Rewiew, Currator (1995), 4, 262–270.
15 P. McManus, Families in museums, 82.
16 N. d., 82–83.
