Page 125 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 125
Kopernikanski obrat v pojmovanju razmerja med muzeji in obiskovalci
dijo svoje otroke s sabo na razstave, jim hkrati privzgajajo merila o tem, kaj
je vredno obiskovati in česa ne.30 Tako se postopoma oblikuje občinstvo
umetnostnih muzejev in galerij. Tudi neka druga raziskava navaja, »da je
60 odstotkov odraslih obiskovalcev nekega umetnostnega muzeja pripisa-
lo zanimanje za muzeje dejstvu, da jih je kateri od družinskih članov pri-
peljal v muzej, ko so bili še otroci«.31 B. Bettelheim na podlagi tega podat-
ka sklepa, da stalni osebni vplivi, ki se začnejo in nadaljujejo v okviru dru-
žine, lahko prispevajo k temu, da v človeku zbudijo zanimanje za obiskova-
nje muzejev za vse življenje.32 Naj na tem mestu omenim le še eno raziskavo,
ki prav tako potrjuje, da ima poleg umetnostne edukacije močan vpliv na
formiranje stalnih obiskovalcev umetnostnih muzejev in galerij prav po-
gosto obiskovanje takih ustanov v otroštvu. Pomemben poudarek te raz-
iskave pa je, da imajo redki in epizodni obiski teh kulturnih ustanov, če-
tudi se začnejo v zgodnjem otroštvu, le majhen vpliv na obiskovanje v po-
znejšem obdobju.33
Iz tega nedvoumno sledi, da so pogosti družinski obiski umetnostnih
muzejev in galerij, ki se začnejo, ko je otrok še majhen, in se nadaljujejo v
dolgem časovnem obdobju, za formiranje bodočega stalnega občinstva v to-
vrstnih ustanovah še kako pomembni. Ker je delež družinskih obiskov v
njih bistveno manjši kot v drugih muzejih, je, če hočemo ta delež poveča-
ti, verjetno potrebno bolj upoštevati tudi družino kot specifično kategorijo
obiskovalcev. Če pa jo hočemo upoštevati, bi jo najprej morali bolje spozna-
ti. To pa bi zahtevalo specifične raziskave, ki jih pri nas sploh nimamo, s tu-
jimi pa si tudi ne moremo prav veliko pomagati, saj tudi v svetu ni veliko bo-
nekaj običajnega in je tudi visokošolski študij že postal množičen pojav, se zastavljata dve osnov-
ni vprašanji. Prvič, ali se je z dvigom izobrazbene ravni prebivalstva povečal tudi obisk umetnost-
nih muzejev in galerij? Drugič, ali kljub bistveno spremenjeni izobrazbeni strukturi prebivals-
tva v razvitih državah še vedno drži ugotovitev, da so med obiskovalci umetnostnih muzejev in
galerij najmanj zastopane tiste družbene skupine, ki predstavljajo največji delež prebivalstva (tj.
manj izobraženi)? Jasnih in z raziskavami podprtih odgovorov na ti vprašanji še ni, bili pa bi v
veliko pomoč tako za razumevanje umetnostnih muzejev in galerij kot dejavnikov družbene re-
produkcije kakor tudi vpliva, ki ga ima stopnja izobrazbe posameznikov in prebivalstva nasploh
na število in strukturo obiskovalcev umetnostnih muzejev in galerij.
30 P. Bourdieu, A. Darbel, L’amour de l’art: les musées d’art européens et leur public. Ta merila so
po Bourdieuju arbitrarna, privzgojeno estetsko vrednotenje pa družbeno determinirano.
31 B. Y. Newsom, A. Z. Silver, The Art Museum as Educator, Berkeley 1978.
32 B. Bettelheim, Children, curiosity and museums, navedeno po: P. McManus, Families in mu-
seums, 84.
33 N. Kotler, P. Kotler, Marketing dei musei, Torino 1999, 158–159. Izsledki iste raziskave tudi
kažejo, da so močan dejavnik, ki vpliva na pogostost in stalnost obiskov umetnostnih muzejev in
galerij pri odraslih obiskovalcih, njihovi prijatelji, ki se prav tako zanimajo za likovno umetnost
in obiskujejo razstave (n. d., 158–159).
dijo svoje otroke s sabo na razstave, jim hkrati privzgajajo merila o tem, kaj
je vredno obiskovati in česa ne.30 Tako se postopoma oblikuje občinstvo
umetnostnih muzejev in galerij. Tudi neka druga raziskava navaja, »da je
60 odstotkov odraslih obiskovalcev nekega umetnostnega muzeja pripisa-
lo zanimanje za muzeje dejstvu, da jih je kateri od družinskih članov pri-
peljal v muzej, ko so bili še otroci«.31 B. Bettelheim na podlagi tega podat-
ka sklepa, da stalni osebni vplivi, ki se začnejo in nadaljujejo v okviru dru-
žine, lahko prispevajo k temu, da v človeku zbudijo zanimanje za obiskova-
nje muzejev za vse življenje.32 Naj na tem mestu omenim le še eno raziskavo,
ki prav tako potrjuje, da ima poleg umetnostne edukacije močan vpliv na
formiranje stalnih obiskovalcev umetnostnih muzejev in galerij prav po-
gosto obiskovanje takih ustanov v otroštvu. Pomemben poudarek te raz-
iskave pa je, da imajo redki in epizodni obiski teh kulturnih ustanov, če-
tudi se začnejo v zgodnjem otroštvu, le majhen vpliv na obiskovanje v po-
znejšem obdobju.33
Iz tega nedvoumno sledi, da so pogosti družinski obiski umetnostnih
muzejev in galerij, ki se začnejo, ko je otrok še majhen, in se nadaljujejo v
dolgem časovnem obdobju, za formiranje bodočega stalnega občinstva v to-
vrstnih ustanovah še kako pomembni. Ker je delež družinskih obiskov v
njih bistveno manjši kot v drugih muzejih, je, če hočemo ta delež poveča-
ti, verjetno potrebno bolj upoštevati tudi družino kot specifično kategorijo
obiskovalcev. Če pa jo hočemo upoštevati, bi jo najprej morali bolje spozna-
ti. To pa bi zahtevalo specifične raziskave, ki jih pri nas sploh nimamo, s tu-
jimi pa si tudi ne moremo prav veliko pomagati, saj tudi v svetu ni veliko bo-
nekaj običajnega in je tudi visokošolski študij že postal množičen pojav, se zastavljata dve osnov-
ni vprašanji. Prvič, ali se je z dvigom izobrazbene ravni prebivalstva povečal tudi obisk umetnost-
nih muzejev in galerij? Drugič, ali kljub bistveno spremenjeni izobrazbeni strukturi prebivals-
tva v razvitih državah še vedno drži ugotovitev, da so med obiskovalci umetnostnih muzejev in
galerij najmanj zastopane tiste družbene skupine, ki predstavljajo največji delež prebivalstva (tj.
manj izobraženi)? Jasnih in z raziskavami podprtih odgovorov na ti vprašanji še ni, bili pa bi v
veliko pomoč tako za razumevanje umetnostnih muzejev in galerij kot dejavnikov družbene re-
produkcije kakor tudi vpliva, ki ga ima stopnja izobrazbe posameznikov in prebivalstva nasploh
na število in strukturo obiskovalcev umetnostnih muzejev in galerij.
30 P. Bourdieu, A. Darbel, L’amour de l’art: les musées d’art européens et leur public. Ta merila so
po Bourdieuju arbitrarna, privzgojeno estetsko vrednotenje pa družbeno determinirano.
31 B. Y. Newsom, A. Z. Silver, The Art Museum as Educator, Berkeley 1978.
32 B. Bettelheim, Children, curiosity and museums, navedeno po: P. McManus, Families in mu-
seums, 84.
33 N. Kotler, P. Kotler, Marketing dei musei, Torino 1999, 158–159. Izsledki iste raziskave tudi
kažejo, da so močan dejavnik, ki vpliva na pogostost in stalnost obiskov umetnostnih muzejev in
galerij pri odraslih obiskovalcih, njihovi prijatelji, ki se prav tako zanimajo za likovno umetnost
in obiskujejo razstave (n. d., 158–159).
