Page 121 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 121
Kopernikanski obrat v pojmovanju razmerja med muzeji in obiskovalci
nosti drugega člana družine na nekaj, kar naj si pogleda, vlečenje k ekspo-
natu na drugem koncu razstavnega prostora, ukazovanje drugim družin-
skim članom, naj nekaj storijo, opisovanje nečesa in nenazadnje postavlja-
nje vprašanj. Opazila je tudi, da so otroci pogosteje nekaj pokazali staršem
kot pa drugim odraslim sorodnikom. Ni pa opazila, da bi bili opisovanje
predmetov in postavljanje vprašanj določeni s socialnimi vlogami posame-
znih družinskih članov. So pa kljub temu starši pogosteje nekaj pokazali in
nekaj povedali, pri tem pa so najpogosteje poimenovale predmete matere.22
Ob eksponatih dodana besedila in grafična ponazorila so starši uporabljali
kot dopolnitev lastnega znanja, prav tako pa tudi kot neposredni učni pri-
pomoček, ko so jih brali ali kazali otrokom. Diamondova meni, da je tovr-
stno poučevanje posledica spontanih socialnih interakcij med posamezni-
mi družinskimi člani, in da je videti, da je takšno poučevalno obnašanje
koristilo vsem družinskim članom.23
Do podobnih ugotovitev sta prišla tudi D. D. Hilke in J. D. Balling. V
raziskavah sta (na podlagi obnašanja družinskih članov na znanstveni raz-
stavi, na kateri se obiskovalci lahko dotikajo eksponatov, in na tradicional-
ni razstavi v prirodoslovnem muzeju) ugotavljala dvoje: prvič, ali družine
težijo k temu, da bi se iz eksponatov česa naučile, in drugič, katere strate-
gije pri tem uporabljajo. Iz njunih raziskav izhaja, da so se preučevane dru-
žine na razstavi večino časa ukvarjale z eksponati in se obnašale tako, da so
spodbujale pridobivanje in izmenjavo informacij o razstavljenih predme-
tih. Avtorja raziskave navajata, da je bilo kar 86 odstotkov vsega, kar je bilo
v okviru družine med obiskom razstave rečenega in storjenega, povezano z
eksponati. Preostalih 14 odstotkov časa pa so porabili za čakanje na druge
družinske člane, pogovarjanje s tujci ali za opazovanje le-teh in za hojo od
enega do drugega eksponata. Poleg tega sta opazila izrazito nagnjenje posa-
meznih družinskih članov k temu, da se sami odločajo, kaj si želijo ogledati
22 V raziskavi Diamondove sta bila le v sedmih družinah navzoča oba starša. Pri drugih skupi-
nah je bil navzoč bodisi oče ali mati ali pa odrasli sorodniki ali prijatelji. Cone in Kendall (1978)
sta opazovala, kako se družine obnašajo pri štirih različnih eksponatih v antropološki dvorani.
Manj kot polovico družin sta sestavljala oba starša. Opazili so razlike med dečki in deklicami,
ko so ti spraševali po nečem, pa tudi pri medsebojnem odzivanju staršev do sinov oziroma hčera.
Matere so pogosteje začenjale pogovor, medtem ko so bili očetje bolj zadržani in so se večinoma
pogovarjali s sinovi. Dečki so pogosteje postavljali vprašanja kot deklice. Blud (1990) je opazoval
šest družin, ki so vključevale mater, očeta, hčer in sina, pri ogledu interaktivnega eksponata in
pet družin z enako sestavo ob tradicionalnem eksponatu. Pri interaktivnem eksponatu so mate-
re začele več pogovorov kot očetje, medtem ko so se očetje bolj ukvarjali s hčerkami kot pa s sino-
vi. Čeprav deklice niso začele veliko pogovorov, so bili odzivi družin bolj enakopravni pri tradi-
cionalnem eksponatu. Zdi se, da so tu opisane razlike med spoloma bolj odvisne od eksponatov
kot pa od sestave družine (P. McManus, Families in museum, 94).
23 N. d., 89–90.
nosti drugega člana družine na nekaj, kar naj si pogleda, vlečenje k ekspo-
natu na drugem koncu razstavnega prostora, ukazovanje drugim družin-
skim članom, naj nekaj storijo, opisovanje nečesa in nenazadnje postavlja-
nje vprašanj. Opazila je tudi, da so otroci pogosteje nekaj pokazali staršem
kot pa drugim odraslim sorodnikom. Ni pa opazila, da bi bili opisovanje
predmetov in postavljanje vprašanj določeni s socialnimi vlogami posame-
znih družinskih članov. So pa kljub temu starši pogosteje nekaj pokazali in
nekaj povedali, pri tem pa so najpogosteje poimenovale predmete matere.22
Ob eksponatih dodana besedila in grafična ponazorila so starši uporabljali
kot dopolnitev lastnega znanja, prav tako pa tudi kot neposredni učni pri-
pomoček, ko so jih brali ali kazali otrokom. Diamondova meni, da je tovr-
stno poučevanje posledica spontanih socialnih interakcij med posamezni-
mi družinskimi člani, in da je videti, da je takšno poučevalno obnašanje
koristilo vsem družinskim članom.23
Do podobnih ugotovitev sta prišla tudi D. D. Hilke in J. D. Balling. V
raziskavah sta (na podlagi obnašanja družinskih članov na znanstveni raz-
stavi, na kateri se obiskovalci lahko dotikajo eksponatov, in na tradicional-
ni razstavi v prirodoslovnem muzeju) ugotavljala dvoje: prvič, ali družine
težijo k temu, da bi se iz eksponatov česa naučile, in drugič, katere strate-
gije pri tem uporabljajo. Iz njunih raziskav izhaja, da so se preučevane dru-
žine na razstavi večino časa ukvarjale z eksponati in se obnašale tako, da so
spodbujale pridobivanje in izmenjavo informacij o razstavljenih predme-
tih. Avtorja raziskave navajata, da je bilo kar 86 odstotkov vsega, kar je bilo
v okviru družine med obiskom razstave rečenega in storjenega, povezano z
eksponati. Preostalih 14 odstotkov časa pa so porabili za čakanje na druge
družinske člane, pogovarjanje s tujci ali za opazovanje le-teh in za hojo od
enega do drugega eksponata. Poleg tega sta opazila izrazito nagnjenje posa-
meznih družinskih članov k temu, da se sami odločajo, kaj si želijo ogledati
22 V raziskavi Diamondove sta bila le v sedmih družinah navzoča oba starša. Pri drugih skupi-
nah je bil navzoč bodisi oče ali mati ali pa odrasli sorodniki ali prijatelji. Cone in Kendall (1978)
sta opazovala, kako se družine obnašajo pri štirih različnih eksponatih v antropološki dvorani.
Manj kot polovico družin sta sestavljala oba starša. Opazili so razlike med dečki in deklicami,
ko so ti spraševali po nečem, pa tudi pri medsebojnem odzivanju staršev do sinov oziroma hčera.
Matere so pogosteje začenjale pogovor, medtem ko so bili očetje bolj zadržani in so se večinoma
pogovarjali s sinovi. Dečki so pogosteje postavljali vprašanja kot deklice. Blud (1990) je opazoval
šest družin, ki so vključevale mater, očeta, hčer in sina, pri ogledu interaktivnega eksponata in
pet družin z enako sestavo ob tradicionalnem eksponatu. Pri interaktivnem eksponatu so mate-
re začele več pogovorov kot očetje, medtem ko so se očetje bolj ukvarjali s hčerkami kot pa s sino-
vi. Čeprav deklice niso začele veliko pogovorov, so bili odzivi družin bolj enakopravni pri tradi-
cionalnem eksponatu. Zdi se, da so tu opisane razlike med spoloma bolj odvisne od eksponatov
kot pa od sestave družine (P. McManus, Families in museum, 94).
23 N. d., 89–90.
