Page 123 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 123
Kopernikanski obrat v pojmovanju razmerja med muzeji in obiskovalci
Ne glede na previdnost, ki je potrebna pri posploševanju rezulta-
tov teh raziskav, ko gre za umetnostne muzeje in galerije, je dokaj ver-
jetno, da se družine tudi v njih obnašajo, če že ne podobno kot v opra-
vljenih raziskavah, pa vsekakor drugače kot drugi obiskovalci. Kadar go-
vorimo o družinskem obisku muzeja ali galerije, pa moramo razlikova-
ti dve vrsti obiskov. Enkrat gre za družinske obiske, za katere je značilno,
da pridejo člani družine v muzej ali galerijo zato, ker si vsi želijo ogleda-
ti razstavljene predmete ali umetnine. Drugič pa gre za družinske obiske
zgolj v tem smislu, da so člani družine sicer prisotni v razstavnih prosto-
rih, vendar so med njimi pravi obiskovalci le eni (starši ali otroci), drugi
pa jih predvsem spremljajo. Tako so na primer med poletnimi počitnica-
mi nekateri znameniti umetnostni muzeji in galerije polni turistov; med
temi je veliko družin z majhnimi otroki, a je že na prvi pogled jasno, da
jih niso obiskali zaradi otrok, ampak zaradi enega ali obeh staršev. Otro-
ci v takih primerih večinoma sploh ne kažejo zanimanja za razstavljene
predmete in so tam bolj zato, ker nimajo druge izbire. In nasprotno, tam
kjer imajo ob razstavi organizirane posebne programe za otroke, so ti pro-
grami, kot že samo ime pove, večinoma namenjeni zgolj otrokom, star-
ši pa so večinoma v vlogi antičnih pedagogov, tj. sužnjev, ki so otroke go-
spodarjev peljali za roko v šolo, jih tam počakali, da se pouk konča, in jih
nato spet peljali domov. V obeh navedenih značilnih primerih imamo si-
cer družinske obiske muzejev in galerij, vendar se družina ne v prvem ne v
drugem primeru ne obnaša kot specifična kategorija obiskovalcev. Obna-
ša se kot seštevek posameznikov, otrok in staršev, ki v muzeju ali galeriji za-
dovoljujejo svoje potrebe kot posamezniki in ne kot družina. Razloga za
to sta lahko dva. Prvi je, da muzeji in galerije ne nudijo programov, kate-
rih ciljna publika bi bila družina kot družina. Zato se družine pač prilago-
dijo obstoječim razmeram in izrabijo tiste možnosti, ki so v muzejih in ga-
lerijah pač na voljo. Drugi razlog pa je lahko, da so družine povsem zado-
voljne s programi in postavitvami, ki so namenjeni posebej odraslim in po-
sebej otrokom. V tem primeru od muzejev in galerij niti ne pričakujejo po-
sebnih programov za družine, ampak predvsem kvalitetne razstave in z nji-
mi povezane dejavnosti, ki so namenjene bodisi odraslim bodisi otrokom.
Ker pa starši marsikdaj lahko obiščejo takšno razstavo samo skupaj s svoji-
mi otroki, je njihova odločitev za obisk odvisna tudi od tega, ali muzeji in
galerije omogočajo družinam zadovoljitev prej omenjenih specifičnih po-
treb (previjanje in preoblačenje dojenčkov in majhnih otrok, počitek, po-
tešitev žeje in lakote). Od tega je pogosto odvisno tudi zadovoljstvo družin
z obiskom. Zato je kvalitetna razstava za marsikoga sicer nujen, ne pa zado-
Ne glede na previdnost, ki je potrebna pri posploševanju rezulta-
tov teh raziskav, ko gre za umetnostne muzeje in galerije, je dokaj ver-
jetno, da se družine tudi v njih obnašajo, če že ne podobno kot v opra-
vljenih raziskavah, pa vsekakor drugače kot drugi obiskovalci. Kadar go-
vorimo o družinskem obisku muzeja ali galerije, pa moramo razlikova-
ti dve vrsti obiskov. Enkrat gre za družinske obiske, za katere je značilno,
da pridejo člani družine v muzej ali galerijo zato, ker si vsi želijo ogleda-
ti razstavljene predmete ali umetnine. Drugič pa gre za družinske obiske
zgolj v tem smislu, da so člani družine sicer prisotni v razstavnih prosto-
rih, vendar so med njimi pravi obiskovalci le eni (starši ali otroci), drugi
pa jih predvsem spremljajo. Tako so na primer med poletnimi počitnica-
mi nekateri znameniti umetnostni muzeji in galerije polni turistov; med
temi je veliko družin z majhnimi otroki, a je že na prvi pogled jasno, da
jih niso obiskali zaradi otrok, ampak zaradi enega ali obeh staršev. Otro-
ci v takih primerih večinoma sploh ne kažejo zanimanja za razstavljene
predmete in so tam bolj zato, ker nimajo druge izbire. In nasprotno, tam
kjer imajo ob razstavi organizirane posebne programe za otroke, so ti pro-
grami, kot že samo ime pove, večinoma namenjeni zgolj otrokom, star-
ši pa so večinoma v vlogi antičnih pedagogov, tj. sužnjev, ki so otroke go-
spodarjev peljali za roko v šolo, jih tam počakali, da se pouk konča, in jih
nato spet peljali domov. V obeh navedenih značilnih primerih imamo si-
cer družinske obiske muzejev in galerij, vendar se družina ne v prvem ne v
drugem primeru ne obnaša kot specifična kategorija obiskovalcev. Obna-
ša se kot seštevek posameznikov, otrok in staršev, ki v muzeju ali galeriji za-
dovoljujejo svoje potrebe kot posamezniki in ne kot družina. Razloga za
to sta lahko dva. Prvi je, da muzeji in galerije ne nudijo programov, kate-
rih ciljna publika bi bila družina kot družina. Zato se družine pač prilago-
dijo obstoječim razmeram in izrabijo tiste možnosti, ki so v muzejih in ga-
lerijah pač na voljo. Drugi razlog pa je lahko, da so družine povsem zado-
voljne s programi in postavitvami, ki so namenjeni posebej odraslim in po-
sebej otrokom. V tem primeru od muzejev in galerij niti ne pričakujejo po-
sebnih programov za družine, ampak predvsem kvalitetne razstave in z nji-
mi povezane dejavnosti, ki so namenjene bodisi odraslim bodisi otrokom.
Ker pa starši marsikdaj lahko obiščejo takšno razstavo samo skupaj s svoji-
mi otroki, je njihova odločitev za obisk odvisna tudi od tega, ali muzeji in
galerije omogočajo družinam zadovoljitev prej omenjenih specifičnih po-
treb (previjanje in preoblačenje dojenčkov in majhnih otrok, počitek, po-
tešitev žeje in lakote). Od tega je pogosto odvisno tudi zadovoljstvo družin
z obiskom. Zato je kvalitetna razstava za marsikoga sicer nujen, ne pa zado-
