Page 120 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 120
Homo spectator
brih 30 sekund. Te ugotovitve o značilnostih obnašanja skupin z otroki ve-
ljajo sicer le za obiske, ki so bili zajeti v raziskavo, izvedeno v Prirodoslov-
nem muzeju v Londonu, vendar so primerljive tudi z izsledki raziskav iz ne-
katerih ameriških muzejev oziroma ustanov.20
Družina pa se ne obnaša drugače kot obiskovalci drugih kategorij samo
ob posameznih eksponatih, ampak tudi med celotnim obiskom razstave.
Judy Diamondova je v raziskavi, v kateri je proučevala interakcije med po-
sameznimi člani družine in njihove reakcije na razstavne predmete pri obi-
sku razstav v dveh znanstvenih središčih, ugotovila, da obisk družine v
povprečju traja dve uri in da so si družine med svojim obiskom ogledale
povprečno 62 eksponatov; to je predstavljalo 80 do 90 odstotkov trajanja
celotnega obiska razstave. Preostali čas so porabile v kavarnah, trgovinah,
sanitarijah in čakajoč na druge družinske člane.21 Družine, ki so bile zajete
v raziskavo, so si navadno bežno ogledovale razstavljene predmete vse do-
tlej, dokler niso našle tistih, ki so jih posebej zanimali. Ob njih so se nato
pomudile veliko dlje. Ponavadi so se matere približale eksponatu, pri ka-
terem so se mudili ostali družinski člani. Otroci so pogosto sami rokova-
li z eksponatom, straši pa so jih večinoma opazovali ali pa jim brali z ek-
sponati povezana besedila. Obnašanje, ki nakazuje agresivnost ali izčrpa-
nost pri katerem od družinskih članov, se je najpogosteje pojavilo v drugi
četrtini obiska. V tem primeru so matere končale obisk tako, da so odloč-
neje kot v predhodnih fazah obiska prekinjale stike z eksponati. Diamon-
dova je tudi zaznala različne tipe »poučevalnega« obnašanja posameznih
članov družine med ogledom razstave: kazanje s prstom, usmerjanje pozor-
20 N. d., 88–89; McManusova navaja tri raziskave, ki to potrjujejo. Tako na primer Gottfried
v svoji disertaciji iz leta 1979 ugotavlja (na podlagi raziskave izvedene v Lawrence Hall of Sci-
ence), da otroci v vrstniških skupinah niso brali besedil ali grafičnih ponazoril ob eksponatih,
pri katerih so se zaustavili (J. L. Gottfried, A naturalistic study of children's behavior during field
trips to a free-choice learning environment, PhD dissertation, University of California, Berkeley
1979). Rosenfeld je prišel do spoznanja, da so skupine z otroki in odraslimi preživele več časa
skupaj v živalskem vrtu v San Francisco kot pa skupine otrok (S. Rosenfelf, Informal educatio in
zoos: naturalistic studies of family groups, PhD dissertation, University of California, Berkeley
1980). Diamondova, ki je leta 1986 izvedla raziskavo v Lawrence Hall of Science in v San Fran-
cisco Exploratoriumu, pa je ugotovila, da je za družine značilno, da poskušajo najprej z rokovan-
jem z eksponati razumeti, kako le-ti delujejo, in šele, če jim to ne uspe, se zatečejo k navodilom
ali grafičnim ponazorilom. V takih primerih so starši tisti, ki preberejo besedilo ali si ogledajo
grafična ponazorila (J. Diamond, The behavior of family groups in science museums, Curator
(1986), 2, 139–154). McManusova ob tem poudarja, da bi morala biti besedila, ki pojasnjujejo
eksponate (če hočemo, da bodo starši lahko informacije, ki jih ta besedila posredujejo, uporabili,
ko se ob eksponatu pogovarjajo z otroki), kratka in dopolnjena s podnaslovi (P. McManus, Fam-
ilies in museums, 89).
21 J. Diamond, The behavior of family groups in science museums, navedeno po: P. McManus, Fam-
ilies in museums, 89.
brih 30 sekund. Te ugotovitve o značilnostih obnašanja skupin z otroki ve-
ljajo sicer le za obiske, ki so bili zajeti v raziskavo, izvedeno v Prirodoslov-
nem muzeju v Londonu, vendar so primerljive tudi z izsledki raziskav iz ne-
katerih ameriških muzejev oziroma ustanov.20
Družina pa se ne obnaša drugače kot obiskovalci drugih kategorij samo
ob posameznih eksponatih, ampak tudi med celotnim obiskom razstave.
Judy Diamondova je v raziskavi, v kateri je proučevala interakcije med po-
sameznimi člani družine in njihove reakcije na razstavne predmete pri obi-
sku razstav v dveh znanstvenih središčih, ugotovila, da obisk družine v
povprečju traja dve uri in da so si družine med svojim obiskom ogledale
povprečno 62 eksponatov; to je predstavljalo 80 do 90 odstotkov trajanja
celotnega obiska razstave. Preostali čas so porabile v kavarnah, trgovinah,
sanitarijah in čakajoč na druge družinske člane.21 Družine, ki so bile zajete
v raziskavo, so si navadno bežno ogledovale razstavljene predmete vse do-
tlej, dokler niso našle tistih, ki so jih posebej zanimali. Ob njih so se nato
pomudile veliko dlje. Ponavadi so se matere približale eksponatu, pri ka-
terem so se mudili ostali družinski člani. Otroci so pogosto sami rokova-
li z eksponatom, straši pa so jih večinoma opazovali ali pa jim brali z ek-
sponati povezana besedila. Obnašanje, ki nakazuje agresivnost ali izčrpa-
nost pri katerem od družinskih članov, se je najpogosteje pojavilo v drugi
četrtini obiska. V tem primeru so matere končale obisk tako, da so odloč-
neje kot v predhodnih fazah obiska prekinjale stike z eksponati. Diamon-
dova je tudi zaznala različne tipe »poučevalnega« obnašanja posameznih
članov družine med ogledom razstave: kazanje s prstom, usmerjanje pozor-
20 N. d., 88–89; McManusova navaja tri raziskave, ki to potrjujejo. Tako na primer Gottfried
v svoji disertaciji iz leta 1979 ugotavlja (na podlagi raziskave izvedene v Lawrence Hall of Sci-
ence), da otroci v vrstniških skupinah niso brali besedil ali grafičnih ponazoril ob eksponatih,
pri katerih so se zaustavili (J. L. Gottfried, A naturalistic study of children's behavior during field
trips to a free-choice learning environment, PhD dissertation, University of California, Berkeley
1979). Rosenfeld je prišel do spoznanja, da so skupine z otroki in odraslimi preživele več časa
skupaj v živalskem vrtu v San Francisco kot pa skupine otrok (S. Rosenfelf, Informal educatio in
zoos: naturalistic studies of family groups, PhD dissertation, University of California, Berkeley
1980). Diamondova, ki je leta 1986 izvedla raziskavo v Lawrence Hall of Science in v San Fran-
cisco Exploratoriumu, pa je ugotovila, da je za družine značilno, da poskušajo najprej z rokovan-
jem z eksponati razumeti, kako le-ti delujejo, in šele, če jim to ne uspe, se zatečejo k navodilom
ali grafičnim ponazorilom. V takih primerih so starši tisti, ki preberejo besedilo ali si ogledajo
grafična ponazorila (J. Diamond, The behavior of family groups in science museums, Curator
(1986), 2, 139–154). McManusova ob tem poudarja, da bi morala biti besedila, ki pojasnjujejo
eksponate (če hočemo, da bodo starši lahko informacije, ki jih ta besedila posredujejo, uporabili,
ko se ob eksponatu pogovarjajo z otroki), kratka in dopolnjena s podnaslovi (P. McManus, Fam-
ilies in museums, 89).
21 J. Diamond, The behavior of family groups in science museums, navedeno po: P. McManus, Fam-
ilies in museums, 89.
