Page 124 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 124
Homo spectator
sten pogoj za zadovoljstvo. Ogled razstave z utrujenimi, žejnimi in lačnimi
otroki, ki postanejo zato neučakani, glasni, nemirni in včasih še kaj hujše-
ga, je prej muka kot užitek ne samo za njihove starše, temveč tudi za dru-
ge obiskovalce, ki si želijo v miru in zbranosti ogledati razstavo. Tovrstne
negativne izkušnje lahko vplivajo na družine po eni stani tako, da prej ali
slej opustijo obiske teh muzejev in galerij, po drugi strani pa tako, da starši
v muzeje še hodijo, vendar brez otrok. Pri tem pa ne gre spregledati, da ta-
kšne izkušnje ne vplivajo negativno samo na starše, ampak tudi na otroke.
Zato je od otrok s takimi izkušnjami težko pričakovati, da bodo muzeje in
galerije vzljubili in pozneje morda celo postali navdušeni obiskovalci. Če
torej muzeji in galerije hočejo doseči, da bodo prostor in dejavnik obliko-
vanja stalnih obiskovalcev, morajo poskrbeti, pravi McManusova, da bodo
družine, ki jih obiščejo, v njih poleg zanimive izobraževalne izkušnje doži-
vele še prijetno družabno izkušnjo, za katero bodo menile, da jo je bilo vre-
dno doživeti.28
Ker se te misli nanašajo na vse muzeje, se seveda tudi na umetnostne
muzeje in galerije. O tem, da imajo družine zelo velik vpliv tudi na obli-
kovanje bodočih obiskovalcev umetnostnih muzejev in galerij, ki jih v pri-
merjavi z drugimi vrstami muzejev sicer obiskuje daleč najmanjši delež
družin, pa pričajo rezultati nekaterih raziskav. Že znana Bourdieujeva in
Darbelova obsežna raziskava o obiskovalcih francoskih in nekaterih dru-
gih evropskih umetnostnih muzejev in galerij iz srede šestdesetih let je po-
kazala, da je vpliv družine ključnega pomena za formiranje publike v teh
ustanovah, ker oblikuje otrokov primarni habitus, ki jim omogoča – ali pa
ne – pridobitev kulturnih kompetenc za razumevanje umetniških del, ki
so razstavljena v muzejih in galerijah. Družine, ki omogočajo pridobiva-
nje teh kompetenc, so predvsem tiste, za katere je značilno, da so starši iz-
obraženi29 in tudi sami obiskovalci umetnostnih muzejev in galerij. Ko vo-
28 P. McManus, Families in museums, 84. Pogoj za to pa je, da muzeji in galerije nudijo impre-
sivno vzdušje, ki odrasle in še posebej otroke spodbuja k temu, da se ob razstavljenih eksponatih
čudijo, se sprašujejo, pričakujejo redke izkušnje in so nanje tudi pripravljeni (B. Bettelheim,
Children, curiosity and museums, v: S. Nichols, M. Alexander, K. Yellis (ur.), Museum Edu-
cation Anthology 1973–1983, Washington D. C. 1984). Ali drugače rečeno, muzeji in galeri-
je bodo lahko uspešno oblikovali stalno publiko le, če zanje ne bo veljalo kritično sporočilo ene
od karikatur, na kateri je upodobljen vodič oziroma muzejski uslužbenec, ki opozarja obiskov-
alce, ki v vrsti čakajo pred vhodom v klasicistično oblikovano poslopje muzeja, rekoč: »Zapom-
nite si, da je v muzeju treba brati slabo razumljiva besedila. V njem ne morete niti govoriti niti
se smejati niti se usesti. Še kave ne morete spiti.« A. Angela, Musei (e mostre) a misura d’uomo,
Roma 1988, 102.
29 Ena od bistvenih značilnosti, po kateri se obiskovalci umetnostnih muzejev in galerij razliku-
jejo od obiskovalcev drugih muzejev, je njihova višja izobrazba. Tak podatek navaja več raziskav.
Ker pa so bile večinoma izvedene, še preden je v razvitih državah postala srednješolska izobrazba
sten pogoj za zadovoljstvo. Ogled razstave z utrujenimi, žejnimi in lačnimi
otroki, ki postanejo zato neučakani, glasni, nemirni in včasih še kaj hujše-
ga, je prej muka kot užitek ne samo za njihove starše, temveč tudi za dru-
ge obiskovalce, ki si želijo v miru in zbranosti ogledati razstavo. Tovrstne
negativne izkušnje lahko vplivajo na družine po eni stani tako, da prej ali
slej opustijo obiske teh muzejev in galerij, po drugi strani pa tako, da starši
v muzeje še hodijo, vendar brez otrok. Pri tem pa ne gre spregledati, da ta-
kšne izkušnje ne vplivajo negativno samo na starše, ampak tudi na otroke.
Zato je od otrok s takimi izkušnjami težko pričakovati, da bodo muzeje in
galerije vzljubili in pozneje morda celo postali navdušeni obiskovalci. Če
torej muzeji in galerije hočejo doseči, da bodo prostor in dejavnik obliko-
vanja stalnih obiskovalcev, morajo poskrbeti, pravi McManusova, da bodo
družine, ki jih obiščejo, v njih poleg zanimive izobraževalne izkušnje doži-
vele še prijetno družabno izkušnjo, za katero bodo menile, da jo je bilo vre-
dno doživeti.28
Ker se te misli nanašajo na vse muzeje, se seveda tudi na umetnostne
muzeje in galerije. O tem, da imajo družine zelo velik vpliv tudi na obli-
kovanje bodočih obiskovalcev umetnostnih muzejev in galerij, ki jih v pri-
merjavi z drugimi vrstami muzejev sicer obiskuje daleč najmanjši delež
družin, pa pričajo rezultati nekaterih raziskav. Že znana Bourdieujeva in
Darbelova obsežna raziskava o obiskovalcih francoskih in nekaterih dru-
gih evropskih umetnostnih muzejev in galerij iz srede šestdesetih let je po-
kazala, da je vpliv družine ključnega pomena za formiranje publike v teh
ustanovah, ker oblikuje otrokov primarni habitus, ki jim omogoča – ali pa
ne – pridobitev kulturnih kompetenc za razumevanje umetniških del, ki
so razstavljena v muzejih in galerijah. Družine, ki omogočajo pridobiva-
nje teh kompetenc, so predvsem tiste, za katere je značilno, da so starši iz-
obraženi29 in tudi sami obiskovalci umetnostnih muzejev in galerij. Ko vo-
28 P. McManus, Families in museums, 84. Pogoj za to pa je, da muzeji in galerije nudijo impre-
sivno vzdušje, ki odrasle in še posebej otroke spodbuja k temu, da se ob razstavljenih eksponatih
čudijo, se sprašujejo, pričakujejo redke izkušnje in so nanje tudi pripravljeni (B. Bettelheim,
Children, curiosity and museums, v: S. Nichols, M. Alexander, K. Yellis (ur.), Museum Edu-
cation Anthology 1973–1983, Washington D. C. 1984). Ali drugače rečeno, muzeji in galeri-
je bodo lahko uspešno oblikovali stalno publiko le, če zanje ne bo veljalo kritično sporočilo ene
od karikatur, na kateri je upodobljen vodič oziroma muzejski uslužbenec, ki opozarja obiskov-
alce, ki v vrsti čakajo pred vhodom v klasicistično oblikovano poslopje muzeja, rekoč: »Zapom-
nite si, da je v muzeju treba brati slabo razumljiva besedila. V njem ne morete niti govoriti niti
se smejati niti se usesti. Še kave ne morete spiti.« A. Angela, Musei (e mostre) a misura d’uomo,
Roma 1988, 102.
29 Ena od bistvenih značilnosti, po kateri se obiskovalci umetnostnih muzejev in galerij razliku-
jejo od obiskovalcev drugih muzejev, je njihova višja izobrazba. Tak podatek navaja več raziskav.
Ker pa so bile večinoma izvedene, še preden je v razvitih državah postala srednješolska izobrazba
